Kako je novinarka v »demokratični« Sloveniji dobila policijski dosje

"Naslednji dan dvignem telefon: »Kličem z notranjega ministrstva v imenu vlade … V zvezi z vašo oddajo bi rad govoril z vami.« Bila sem šokirana! »Ne, kar vi se oglasite.« In gospod je prišel: »Nas in vlado zanima eden od vaših sinočnjih gostov.« Takrat pa so začeli delati »klikerji« v moji glavi. »Kaj, o mojih gostih ste me prišli zasliševat? Uradno se bom pritožila ministru!« »To smo predvidevali,« je odgovoril in odšel. Takratnemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju sem napisala ogorčeno pismo … In na vse skupaj ob vsem burnem dogajanju pozabila."

"Potem pa sem pripravljala dokumentarni film, dosje o nekdanji politični policiji; in ravno takrat so bili zanimivi osebni dosjeji, ki so postali dostopni posameznikom. Vodjo Visa Miho Brejca sem prosila, da bi kakšen dosje posneli, da bi gledalci videli, kako to sploh izgleda. »Ne moremo vam pokazati dosjejev, to je dostopno le dotični osebi,« me je zavrnil. »Pa mojega posnemimo,« sem se hitro spomnila. Brejc me gleda: »Vašega nimamo, do leta 1990 ga nimate, zdaj ga imate.« »Kako? Zdaj, v demokraciji sem ga dobila? Ja. Kako, od kdaj?« »Od tiste oddaje in vaših gostov …« Tako sem bila zmedena, da v dosje nisem niti pogledala. Pa bom najbrž enkrat zaprosila za vpogled."

(Ljerka Bizilj, novinarka in nekdanja direktorica TV Slovenija, o tem, kako "zanimive" prijatelje ima Janez Janša oziroma kako je v "demokraciji" dobila policijski dosje; več tovrstnih spominov je zapisala v kolumni za Reporter)