Žive meje / N'toko: Imamo Tokio
Zavedamo se, da je vse to le šov, a v odsotnosti kolektivnega političnega projekta je šov edino, kar še imamo
Ko je pred desetimi leti umrl Kim Džong Il, smo v Evropi zmedeno gledali posnetke objokanih prebivalcev Severne Koreje. Nismo vedeli, kaj bi si mislili ob prizorih TV-voditeljev, učiteljev in funkcionarjev, ki se pridružujejo uličnim množicam v krčih histeričnega joka. Nekoliko starejša generacija se spominja še bolj konfuznih prizorov s pogreba ajatole Rukolaha Homeinija, ko je 10-milijonska horda od žalovanja poblaznelih Irancev dobesedno iztrgala truplo ljubljenega vodje iz krste. Novinarji, birokrati in vojaki so skupaj z množico padali v trans … celotni državni aparat je imel čustveni zlom! Na takšno kolektivno narodno histerijo se lahko zunanji opazovalci odzovemo le s posmehom in pomilovanjem: »Poglej te zmanipulirane ljudi! Njihova država je v razsulu, oni pa morajo sodelovati v tem režimskem šovu!« Nikoli se ne bi mogli vživeti v njih, nikoli sploh ne bi pomislili, da ta izkaz čustev poganja karkoli drugega kot vladna prisila. A med olimpijskimi igrami v Tokiu smo končno doživeli, kako je biti del ljudstva, ki verjame. Ki se stoodstotno poistoveti s svojimi predstavniki, ki njihove zmage in poraze občuti kot svoje, ki je prepričano o njihovem poslanstvu in zgodovinski vlogi. Slovenija je za nekaj tednov postala Severna Koreja in bilo je prečudovito.