13. 8. 2021 | Mladina 32 | Žive meje
Imamo Tokio
Zavedamo se, da je vse to le šov, a v odsotnosti kolektivnega političnega projekta je šov edino, kar še imamo
Ko je pred desetimi leti umrl Kim Džong Il, smo v Evropi zmedeno gledali posnetke objokanih prebivalcev Severne Koreje. Nismo vedeli, kaj bi si mislili ob prizorih TV-voditeljev, učiteljev in funkcionarjev, ki se pridružujejo uličnim množicam v krčih histeričnega joka. Nekoliko starejša generacija se spominja še bolj konfuznih prizorov s pogreba ajatole Rukolaha Homeinija, ko je 10-milijonska horda od žalovanja poblaznelih Irancev dobesedno iztrgala truplo ljubljenega vodje iz krste. Novinarji, birokrati in vojaki so skupaj z množico padali v trans … celotni državni aparat je imel čustveni zlom! Na takšno kolektivno narodno histerijo se lahko zunanji opazovalci odzovemo le s posmehom in pomilovanjem: »Poglej te zmanipulirane ljudi! Njihova država je v razsulu, oni pa morajo sodelovati v tem režimskem šovu!« Nikoli se ne bi mogli vživeti v njih, nikoli sploh ne bi pomislili, da ta izkaz čustev poganja karkoli drugega kot vladna prisila. A med olimpijskimi igrami v Tokiu smo končno doživeli, kako je biti del ljudstva, ki verjame. Ki se stoodstotno poistoveti s svojimi predstavniki, ki njihove zmage in poraze občuti kot svoje, ki je prepričano o njihovem poslanstvu in zgodovinski vlogi. Slovenija je za nekaj tednov postala Severna Koreja in bilo je prečudovito.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.