A Classic Horror Story

zadržan +

Koča v gozdu.

Hormonski, uživaški mladeniči in mladenke, bolj ko ne neznanci, med katerimi je tudi Matilda Lutz, zvezdnica Maščevanja, se s kombijem odpravijo na trip po južni Italiji, po terenih mafije, ’ndranghete in camorre, a treščijo v drevo in obtičijo sredi gozda – daleč od urbanosti in javnih storitev. Nimajo pojma, kje so. Telefoni ne vlečejo. Potem pa zagledajo hiško, ki se je neskončno razveselijo – niso videli Teksaškega pokola z motorko. Niti Zlobnega mrtveca. Niti Koče v gozdu. Niti Napačnega odcepa.

Toda vse to so filmi, ki jih tale italijanska metagrozljivka, v kateri mrgoli ljudi brez jezikov, oči in glav in v kateri so Freddy, Jason in Leatherface le metafora za neke druge tri Kralje, citira. A brez skrbi, citira še množico drugih krvoločnih šokerjev, od Suspirie in Noči čarovnic do Silent Hilla in Solsticija, tako da je videti kot mala enciklopedija groze, gravža in terorja, ali bolje rečeno – kot mala, agonična enciklopedija grozljivih, grizlijevskih klišejev. In A Classic Horror Story, ki ni brez šokantnega finalnega preobrata, je natanko to: šoker, ki nas hoče šokirati s klišeji. Šoker, ki nas hoče šokirati z znanim. Šoker, ki nas hoče presenetiti že s stokrat videnim. Strinjam se: klišeji so res grozljivi. Srhljivi. Prave pošasti. “To je le film,” slišimo. (Netflix)