Glavni junak

zadržan +

Trumanov šov, part deux.

Glavni junak je za tiste, ki niso videli Trumanovega šova – in tiste, ki obžalujejo, da Trumanov šov ni nikoli dobil nadaljevanja. Vsaj uradnega ne. Glavni junak je videti kot neuradno nadaljevanje: Guy (Ryan Reynolds), srečni, prijazni, mirni, simpatični, vedno nasmejani bančni uslužbenec, ki živi v Free Cityju, v katerem se vsak dan dogajajo strašne adrenalinske reči (streljanja, ropi, eksplozije, pregoni, zaletavanja, nesreče, katastrofe ipd.), na lepem – zaradi motnje v algoritmu – ugotovi, da je NPC, ja, non-player character, simulacija, stranski lik v peklenski računalniški igrici Free City, ki jo igra ves sociopatski svet. Stranski liki – takšni, kot je on – so tu le postranska škoda, žrtve slepe objestnosti teh, ki igrajo, potemtakem digitalnih džankijev, ki ljubijo pokole, pobijanje, kriminal ipd., prepričani, da je nasilje odgovor na čisto vsako vprašanje. Tudi Guy vedno znova konča kot postranska škoda – ustrelijo ga, razstrelijo, zgazijo. Mimogrede. Statist. Res nobody. Nihče ga niti ne registrira. Banke pač ropajo. Iz dneva v dan. In naslednje jutro spet vstane in gre v službo – ves vesel, da dela v banki.

Toda zdaj je tega konec – v nasprotju z vsemi ostalimi virtualnimi liki, ki ne vedo, da nastopajo v računalniški igrici, ve, da je NPC, kar seveda pomeni, da se zaveda samega sebe in svoje artificielnosti, da se torej zaveda, da je subjekt ( ja, nič ni bolj artificielnega), da je unikaten (Neo! The One!), da ima svobodno voljo, da se lahko angažira in da lahko preide v napad – ne le da začne posegati v dogajanje in spreminjati tok zgodovine (preprečuje rope, napade, pokole ipd.), ampak postane ključ (»prva prava umetna inteligenca«), s katerim skušata Millie (Jodie Comer), alias Molotovka (njen avatar), in Keys (Joe Keery), neodvisna dizajnerja računalniških igric, dekodirati »skrivnosti« Free Cityja in zlomiti pohlepnega, megalomanskega, fašistoidnega tajkuna Antwana (Taika Waititi), »kreatorja« Free Cityja, ki jima je ukradel koncept in ki že načrtuje toksični sequel, Free City 2. Glavni junak, ki ni brez sladolednih sporočil (o igricah, intelektualni lastnini, fenovstvu, adiktivnosti ipd.), filmskih pomežikov (Deadpool, Igralec št. 1, Matrica, Izvor, Tron, Razbijač Ralph, Neskončen dan, Oni živijo!) in zvezdnikov v »presenetljivih« hipnih vlogah (ali pa vsaj njihovih glasov), je brezosebni kvazikafkovski ringelšpilski spektakel o malem, benignem, infantilnem, dolgočasnem uradniku, ki nenadoma spregleda, da je njegovo življenje povsem zlagano, le puhla, suženjska rutina, le avtomatično, pavlovsko ponavljanje istih gibov, istih besed, istega nasmeha, da je življenje več kot le to, kar se ti zgodi, in da je to brezdušno avtomatizirano, sprogramirano življenje produkt kapitalističnega »rajskega« nasilja. Ne, delo od doma ga ne bi osvobodilo. Glavni junak, v katerem nekdanji sartrovski eksistencializem zamenja bolj trendovska čuječnost, je tudi lepa razglednica iz neoliberalnega pandemonija: okrog je smrtonosni kaos, vulgarni ognjemet nasilja, podrejanja, poniževanja in razčlovečenja, tako rekoč apokalipsa, banke pa mirno, gladko in nemoteno delujejo. Nič čudnega, da jih stalno ropajo. Rop banke ni res nič v primerjavi z ustanovitvijo banke. (kino)