Univerza kot banka

Tako rekoč vsi strokovnjaki se strinjajo, da se nam jeseni obeta četrti val epidemije, za katerega nihče ne more napovedati, ali bo zadnji; sodeč po raziskavah kužnosti novih različic virusa in nezadostni precepljenosti verjetno ne. Prav tako se v poletno sproščenih razpravah na gostilniških vrtovih vsi po vrsti strinjamo, da še enega leta lockdowna ne bomo preživeli. Tako zatrjujejo gospodarstveniki, ki se jim je že doslej uspelo obdržati nad vodo le z veliko iznajdljivosti in/ali discipline, tako pravijo turistični in gostinski delavci, enako trdimo delavci v izobraževanju, saj smo na koži svojih učencev, dijakov in študentov občutili katastrofalne posledice dela na daljavo.

Kot ugotavlja novinarka Milena Zupanič v prispevku Ali smo pripravljeni na četrti val? (Delo, 24. 7.), se nekateri ne bodo pustili presenetiti. Predstavnik Gorenja pojasnjuje, da v podjetju ves čas »sprostitve« dosledno spoštujejo zaščitne ukrepe, prav tako so morali rešiti celo vrsto sedanjih in pretečih težav v zvezi z natrganimi dobavnimi verigami. V domovih za starejše novi val pričakujejo kadrovsko okrepljeni in oboroženi s posodobljenimi protokoli ravnanja ob okužbah.

Po drugi strani se v bankah nič kaj posebej ne pripravljajo: »Delamo od doma.«

Ob grožnji četrtega vala se univerza obnaša kot banka, ki svoj brezprizivni kapital v obliki znanja čuva v nevidnem trezorju in si z njim zagotavlja dosmrtno zvestobo komitentov, ob morebitni krizi pa se pač dela od doma. Resda je bilo v javnosti slišati več pozivov sedanjega in bodočega rektorja UL, naj se študenti cepijo. Zakrožila je tudi vest, da bodo šole in univerze jeseni delovale pod pogojem PCT, pri čemer so praktikalije glede uresničevanja tega še povsem nejasne, prav tako ustrezne pravne in etične podlage. Za uvedbo pogoja PCT in izvajanje pedagoškega procesa v živo so se z javnim pozivom zavzele tudi univerze same; poziv so poleg rektorjev podpisali še sindikati in študentska organizacija.

Vendar niti dosledno izvajanje pogoja PCT v izobraževalnih zavodih – seveda bi pri tem morali nujno poskrbeti še za spremljevalne ukrepe, prezračevanje in razdaljo – jesenskega porasta okužb ne bo preprečilo. Porast okužb med mladimi, tudi če jih – v nasprotju z znanstvenimi podatki o pojavnosti dolgotrajnih posledic – obravnavamo kot nerizično populacijo, neizogibno vodi v porast okužb med ranljivejšimi starejšimi, to pa po že znanem scenariju do polnjenja bolnišnic in zapiranja družbe. Glede na razumljivo skepso, nezaupanje in individualizem precejšnjega dela prebivalstva tudi ne moremo upati na čudežen porast deleža cepljenih ali na večjo doslednost pri spoštovanju ukrepov, prav tako ne na bolj modro ravnanje vlade z usodo otrok, mladostnikov in mladih odraslih.

Morda morajo zagrenjeni ravnatelji pri načrtovanju novega šolskega leta resnično čakati na navodila MIZŠ, ki naj bi prispela teden pred začetkom pouka. Kaj pa univerze? Ali jim zakonsko prisojena avtonomija skupaj s trpkimi izkušnjami zadnjih dveh študijskih let ne daje dovolj manevrskega prostora, da bi se učinkovito pripravile na še eno koronsko leto? V omenjenem pozivu rektorji pričakujejo, da bodo »univerze obravnavane kot prioriteta za investicije«, in zatrjujejo, da bodo storili vse, da bi v študijskem letu 2021/22 ostale odprte. V tem duhu bi pričakovali, da bodo čez poletje pripravile različne scenarije izvedbe, ki bodo omogočali čim manj mešanja študentov, delo v blokih ali turnusih in delitev študentov na manjše skupine, ki delujejo kot mehurček. Na posameznih fakultetah bi preučili poti za varno gibanje z upoštevanjem razdalje, razmislili o ureditvi odmorov tako, da se po hodnikih fakultet ne bi valile gruče študentk in študentov, izpeljali rangiranje študijskih vsebin glede na nujnost izvedbe v živo in skrbnike študijskih programov pozvali, naj izdelajo načrte izvedbe v skladu s specifikami posameznih disciplin. Morda na nekaterih fakultetah takšne aktivnosti potekajo, vendar o njih za zdaj ni slišati. Seveda so prilagoditve urnikov, še posebej na velikih fakultetah z dvopredmetnimi študiji, velik izziv, ampak ali je ta pri vsem računalniškem in matematičnem znanju res neobvladljiv? Ker vsi študenti ne bodo izpolnjevali pogoja PCT, bo študijski proces verjetno že od začetka – če sploh – organiziran hibridno, tako da bodo lahko preostali študentje pouk spremljali od doma. Hibridna izvedba je tehnično precej zahtevnejša od običajne izvedbe prek Zooma, pa čeprav je psihološko, vsaj za izvajalca in tistih nekaj prisotnih študentov, nadvse blagodejna. Vsekakor je treba pozivati državo, naj ukrepa, vendar bi lahko tudi univerza sama ravnala proaktivno. Ali so fakultete poletni čas izkoristile za dodatno opremljanje predavalnic in ali je univerza vzpostavila sklad za takšne naložbe za tiste članice, ki imajo lastnih sredstev premalo? Ali je univerza morda, podobno kot katoliška cerkev, organizirala mobilne cepilne enote, v katerih bi se študenti cepili v kraju bivanja ali na poletnih festivalih? Kaj je univerza storila, da bi študente motivirala za študij v živo kljub pogoju PCT; bo zagotovila brezplačno testiranje vsakih 48 ur? Ali se bo na kakršenkoli način vpletla v nevzdržen odnos, ki ga imajo ljubljanski študentski domovi do študentov?

Vprašanj je veliko, čas pa seveda neroden, saj se na ljubljanski univerzi izteka mandat prejšnjemu rektorju, novi pa še ni nastopil. Kljub temu se prav zdaj, v času kislih kumaric, brezvladja in zatiskanja oči pred prihajajočo zimo, sprejema strategija razvoja za prihodnjih sedem let. Osnutek tega 56-stranskega dokumenta, ki – roko na srce – ne bo imel prav nikakršnega vpliva na življenje in delovanje te univerze v resničnosti prihodnjih let, seveda niti z besedo ne omenja spopadanja z epidemijo, prav tako ne analize in blaženja njenih posledic. Ni videti, da bi se univerza zavedala, da je že prvi val dodobra zatresel njene temelje v simbolnem in praktičnem smislu, tri koronska leta ali več pa za to generacijo študentov pomenijo neozdravljivo travmo, za univerzo kot ustanovo pa potres, od katerega si bo težko opomogla. Še posebej, če bo mirno spala na svojem trezorju – na daljavo.