Candyman

za +

Pokliči me po imenu.

Bernard Rose je 1992 posnel grozljivko Candyman, v kateri je Helen Lyle (Virginia Madsen), specialistka za urbane legende, v chicaškem getu Cabrini-Green naletela na legendo o Candymanu (Tony Todd), duhu temnopoltega slikarja, ki je pred stotimi leti postal žrtev rasističnega nasilja – linčali so ga tako, da so mu odžagali roko, na njegovo golo telo pa vrgli čebelji panj. Potem so ga sežgali. Če pogledaš v zrcalo in petkrat izrečeš njegovo ime, se vrne – zadihan, besen, maščevalen, pikanten, šokanten. S kljuko namesto roke. Ob glasbi Philipa Glassa. Kot bi hotel reči: Črna življenja štejejo!

Ja, Candyman je perfektni ready-made za čas protestnega gibanja Black Lives Matter, čigar privrženci ponavljajo imena žrtev rasističnega nasilja policije (brez pogleda v zrcalo). In tipično: v novem Candymanu, bolj nadaljevanju kot rimejku (ali zgolj rebootu), Cabrini-Green ni več geto, temveč povsem prenovljena, steklena, petična, gentrificirana belska soseska (več kot le »kulturna prisvojitev«), v kateri je inkluzivnost povsem zlagana in v kateri se skuša prebiti Tony McCoy (Yahya Abdul-Mateen II), frustrirani, sebični, kreativno blokirani, pretenciozni temnopolti slikar, ki hodi z uspešno galeristko (Teyonah Parris), ki potrebuje nekaj, kar bi ga navdihnilo, in ki ob zgodbi o Helen Lyle (ne, originala ne preživi) naleti na legendo o Candymanu, le da je ta tokrat didaktični povzetek vseh žrtev rasističnega nasilja, peklenski agregat vseh bolečin, travm, agonij, diskriminacij, ponižanj, nepravičnosti, strahot, terorja in tragedij, fantazmagorični odgovor na nasilno preteklost. Vsi črnci, ki so postali žrtve rasističnega nasilja, so Candyman – tako kot so v Kubrickovem Spartaku vsi sužnji Spartak. Zato ne preseneča, da je Tonyjeva prelomna »interaktivna« umetnina naslovljena Reci moje ime ( ja, Candyman, Candyman, Candyman, Candyman, Candyman). Našel je navdih. Kri je za prelivanje. Konec je anonimnosti. Postal je nezavedno Amerike, njena noč živih mrtvecev. Čakajte, da ga piči čebela. V prvem Candymanu je bila zgodovina rasizma prikazana skozi belske oči – zdaj, v Candymanu, ki je videti kot »nadaljevanje« psihošokerja Zbeži!, pa je prikazana skozi črnske oči, kar pomeni, da si črnci kulturno prisvojijo to, kar so jim belci kulturno odsvojili. Ironija je le v tem, da je bil Candyman v Barkerjevi noveli The Forbidden, po kateri so posneli prvega Candymana, belec. Ni bil produkt rasne diskriminacije, temveč produkt razredne diskriminacije. S tem pa je krog sklenjen: razredni boj je zamenjala identitetna politika. Ljudi ne druži več razredna usoda, temveč kulturna »posebnost«, magari anticepilstvo. Pričakujte nova in nova nadaljevanja. (kino)