The Last Mercenary

proti

JCVD.

V precej razsuti sobi v neki degradirani ruski soseski sedi ugrabljeni mladenič, ki ga čuvata dva plačanca, toda ko se kamera zasuka navzgor, zagledamo na stropu moškega, ki se z razkrečenima nogama stoično opira ob stene – Jean-Claude Van Damme! Ja, v film vstopi mogočno, triumfalno, karizmatično, bondovsko, toda prizorov, ki bi lahko tekmovali s tem uvodnim, ni več. Še huje, akcijske prizore, ki so bili vedno ne le Van Dammov forte, temveč njegov raison d’être (tudi plakat za Bloodsport vidimo), zamenja komedija, ki naj bi pokazala Van Dammove skrivne talente, a se film preventivno in samokritično – magari samoironično – za vsak primer raje posveča tudi mnogim drugim likom, recimo moškemu na skuterju v samih gatah in gangsterju, ki si domišlja, da je Tony “Scarface” Montana, tako da je Van Damme, alias The Mist, zakrinkani tajni agent z zalisci iz slabega nemškega porniča, stranski v filmu, ki je bil očitno načrtovan kot njegov comeback. Van Damme, niti malo Stallone iz novih Rambov, ni videti le tako, kot da je star 80 let, ampak tako, kot da so ga v vse skupaj prisilili. Kakemu zombijskemu filmu bi se bolje podal. In štikel One Way or Another (via Blondie) bi lahko obdržali. (Netflix)