Zadnji valček

Če v roke vzamete knjigo Hotel California, ki jo je leta 2006 napisal Barney Hoskyns, ali pa dokumentarca Laurel Canyon (Amazon Prime) in Echo in the Canyon (Netflix), potem izveste, da so se začeli sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja glasbeniki množično seliti v Los Angeles, omamni la la land, novo obljubljeno deželo, kjer je začel nastajati epicenter ameriške rock scene – prišli so Byrds, Joni Mitchell, Neil Young, Linda Ronstadt, Janis Joplin, Jim Morrison, David Crosby, Donovan, Ian Whitcomb, John Sebastian, Harry Nilsson, Tim Hardin, David Blue, Gram Parsons, Stephen Stills, Richie Furay, Jack Nitzsche, Eric Burdon, Gene Clark, Doug Dillard, J. D. Souther, Mac »Dr. John« Rebennack, Michael Des Barres in kakopak The Mamas and the Papas, ki so štikel California Dreamin’ napisali v New Yorku, kjer je »listje rjavo« in »nebo sivo«. Zato so sanjarili o Kaliforniji. »Živel sem v New Yorku, tam je bilo vse mračno in umazano,« pa so peli v štiklu Twelve Thirty. V kanjonu – losangeleškem Laurel Canyonu – je bilo drugače. Tam žaluzij nisi nikoli spustil.

Nekateri so prišli že prej – Jackie DeShannon iz Kentuckyja, Glenn Campbell iz Arkansasa, Van Dyke Parks iz Misisipija. Brez težav so se zlili z novo dobo. Nič čudnega: brez težav si se vklopil, pa četudi si se oblekel v starinarnici, četudi si izgledal zunajzemeljsko, četudi si bil ošaben, poln samega sebe ali pretenciozen, četudi si skočil iz zajčje luknje in četudi si bil – kot Jim Morrison – dneve in noči v istih črnih usnjenih hlačah. Donovan – »Sunshine Superman« – je to detonacijo psihedelične senzibilnosti in neskončnega poletja ujel v štiklu The Trip. Jim Morrison je štikel People Are Strange napisal na škatlico vžigalic.

Bobnar Richie Hayward, ustanovitelj benda Little Feat, je prišel iz Iowe. »Vrgel sem kovanec. Če pade eno, grem v New York, če pade drugo, grem v Los Angeles. Padel je New York. Pa sem kovanec vrgel še enkrat.« Metal ga je, dokler ni padel Los Angeles.

Celo Phil Ochs in Arlo Guthrie – protestna pevca – sta se preselila v Los Angeles. Pa James Taylor – in posnel prelomni album Sweet Baby James. Bend The Band je svoj drugi album – The Band – posnel v Los Angelesu, ob bazenu s pogledom na Sunset Strip, Carole King je prišla in posnela prelomni album Tapestry (»Tu sem lahko zvok slekla do golega«), bend Led Zeppelin je bil tako navdušen, da je posnel štikel Going to California, Bob Dylan se je preselil v Malibu, Nico in Ringo Starr sta tu preživljala vse več časa, John Mayall je prišel in ni hotel več oditi, Graham Nash – član benda Hollies – pa je vse pustil doma, v Britaniji, ter s sabo prinesel le kovček in 500 dolarjev, da bi »začel povsem novo življenje«. Ko je pristal, je zlezel na prvo palmo in kriknil: »Ne grem več nazaj!« Laurel Canyon, kjer so nekoč živeli hipsterski igralci (Louise Brooks, Clara Bow, Errol Flynn, Marlon Brando, James Dean, Dennis Hopper, Orson Welles), slikarji (Ed Ruscha, Ed Kienholz, Frank Stella), ekscentriki (Timothy Leary, Harry Houdini, Robert Heinlein) ter komunisti, kjer so Roberta Mitchuma leta 1948 zasačili z marihuano, kjer so skrivaj snemali porniče in kjer je zdaj živela večina teh glasbenikov, se mu je zdel kot Dunaj na prelomu stoletja in Pariz v tridesetih.

Tu zgoraj, deset minut od Sunset Boulevarda in deset minut od Hollywooda, med rakuni in kojoti, so živeli stebri bendov The Mamas and the Papas, Byrds, The Doors, Buffalo Springfield, Love, Turtles, Association, Canned Heat, Monkees, Poco, Three Dog Night, Kaleidoscope, Modern Folk Quartet, War, The Seeds, The Factory, Little Feat in The Firesign Theater, tu so živeli Crosby, Stills, Nash & Young, tu sta živela Sonny & Cher, tu so živeli Frank Zappa, Jackson Browne, Joni Mitchell, Carole King, Jackie DeShannon, John Mayall, Donovan, Alice Cooper, Chris Darrow, Ian Whitcomb in Barry McGuire. In tu sta nekaj časa živela tudi Don Henley in Glenn Frey, ustanovitelja benda Eagles.

Bog ustvari Adama in Evo, a zraven njiju zagleda Keitha Richardsa. Kdo je pa to, vpraša. Ah, ta je bil že prej tu, odvrneta prva človeka na svetu.

Harvey Kubernik, avtor knjige Canyon of Dreams (2009), pravi, da je bil Laurel Canyon »bukolični Neverland«, Pamela Des Barres, avtorica knjige I’m with the Band (1987) – najslavnejša groupie – pa, da je bil »božje zlato dvorišče«. Ne brez razloga: tu, levo od centra, so se zgostile neverjetna kreativnost, osupljiva inovativnost, pametna barvitost in brezmejna permisivnost, tu so se valili, prepletali in stiskali country rock, folk rock, blues rock in flower rock, tu hišnih vrat in avtomobilov niso nikoli zaklepali, tu – v teh rustikalnih, s svečami osvetljenih kočah – si lahko vedno kje spal in jedel in muziciral in inhaliral danes pozabljeni trimar in kopuliral, tu so imeli vsi občutek, da zmagujejo, da lahko prehitijo čas, sprožijo gibanje in postanejo multiinstrumentalni multilateralni multimilijonski trend, radikalni chic s faustovsko pogodbo, Next Big Thing, del nove aristokracije, z založbo, tantiemami, agentom, menedžerjem, odvetnikom, asistentom, osebnim dilerjem, jaguarjem in megalomanskim apetitom.

Odprto je bilo 24 ur na dan.

Tu, v Laurel Canyonu, losangeleškem Haight-Ashburyju (ali pa losangeleškem Greenwich Villageu, če hočete), ki je izgledal kot druga država, je nastala eksperimentalna generacijska bratovščina – boemska, progresivna, hipijevska, frikovska in kontrakulturna, bungalovsko brezčasna in mistično ločena od preostalega sveta, staršev, oblasti, politike in policije. Vse se je dogajalo hitro. Ponoči ni nihče spal. Podnevi ni bilo budnih.

V tej kanjonski »plemenski« skupnosti, v tem imerzivnem mestu mladih so vsi poznali vse. Hodili so drug z drugim, spali drug z drugim, drug drugemu speljevali punce in fante (vsaka ločitev je dala tri dobre pesmi) in pisali drug o drugem. Graham Nash je v štiklu Our House opeval Joni Mitchell, ki je v štiklu Willy opevala Nasha, v štiklih Cold Blue Steel and Sweet Fire, Blonde in the Bleachers in For the Roses svojo mučno romanco z Jamesom Taylorjem, v štiklu River pa ni bilo jasno, koga opeva, Taylorja ali Nasha. Youngov štikel Only Love Can Break Your Heart je parafraziral romanco med Joni Mitchell in Nashem, Crosbyjev štikel Cowboy Movie pa je opeval ljubezenski trikotnik, v katerem so se znašli Stephen Stills, Graham Nash in Rita Coolidge. Ha.

Občutek skupnosti, vzajemnosti in sodelovalnosti je preglasil narcizem, sebičnost in pohlep. Vsi so drug drugega spremljali na albumih in vsi so neprestano prestopali iz benda v bend, kot da bi iskali idealno kombinacijo, ki bo ustvarila idealni losangeleški zvok. Dnevi so bili le priprave na dolge, sladke, jasminske, akacijske, arkadijske noči, hiti so deževali, biznis je cvetel, ležerna mladost, orgiastične sanje, večna svoboda in spontana slava pa so nastopale kot backup bend silovite, tektonske, transformativne vizije. Lahko so počeli, kar so hoteli. Tabletka je že obstajala, aidsa pa še ni bilo. Morali so tekmovati le drug z drugim, silovitostjo sončnih zahodov, vnetljivim stereom acida in seksa, hedonistično odprtostjo odnosov, nestrukturiranostjo svojega življenja, doslednostjo svojih fantazij in težo dekade. Vsi so sprejeli spremembo. In vsi so bili prepričani, da bodo večno živeli v Laurel Canyonu.

Tu je nastajal soundtrack dobe.

Umetnost neskončne turneje

Razlog več, da so se v Laurel Canyonu vedno oglasili britanski bendi, ko so prišli na turnejo po Ameriki – tudi Rolling Stones, ki so nedavno izgubili bobnarja, Charlieja Wattsa. Star je bil 80 let. In še vedno je bil na turneji. Kdo bi si mislil – pri osemdesetih! Kar je presenetljivo. Rekli boste: presenetljivo ni le to, da je bil pri osemdesetih še vedno na turneji (ne, rock res ni violinski recital), temveč to, da je bil še vedno živ, da je torej živel 80 let. Po vseh tistih turnejah! Po vsej tisti dekadenci! Po vsem tistem ekscesu! In Watts je bil najumirjenejši Rolling Stone. Mick Jagger in Keith Richards sta bila precej ekscesnejša in dekadentnejša, pa bosta kmalu dopolnila 80 let. In vsi bodo rekli: kdo bi si mislil – pri osemdesetih, pa sta spet na turneji! Vic itak poznate: Bog ustvari Adama in Evo, a zraven njiju zagleda Keitha Richardsa. Kdo je pa to, vpraša. Ah, ta je bil že prej tu, odvrneta prva človeka na svetu.

V šestdesetih, ko je rock eksplodiral, ni nihče mislil, da bodo rockerji trajali. Da bodo imeli tako dolge kariere, je bilo nepredstavljivo. Rock – to je nekaj, kar počneš, dokler si mlad.

A to, da sta Jagger in Richards še vedno živa, sploh ne preseneča. Ne boste namreč verjeli, koliko izmed teh, ki so kariero začeli v Laurel Canyonu ( ja, tistih z zgornjih »spiskov«), je še živih. Ogromno. In koliko jih je še vedno na turnejah. Veliko. Guglajte, če hočete. Ko so na začetku sedemdesetih let drug za drugim umrli Jimi Hendrix, Janis Joplin in Jim Morrison (in malo prej Brian Jones, multiinstrumentalist Rolling Stonesov), se je zdelo, da rockerji umirajo mladi, toda zdaj, dobrih 50 let kasneje, se je izkazalo, da rockerji umirajo pozno – zelo stari. Ko je umrl Charlie Watts, je svet žaloval. A iskreno rečeno – čakajo nas leta žalovanja, saj bodo vse te »legende« začele počasi umirati. Druga za drugo. Zdelo se bo, da množično. Še huje: glede na to, da jih je toliko dočakalo visoko starost, nas morda čaka že kar pravo izumrtje generacije.

Ni bilo mišljeno tako. V šestdesetih letih, ko je rock eksplodiral, ni nihče mislil, da bodo rockerji trajali. Da bodo imeli tako dolge kariere, je bilo nepredstavljivo. Rock – to je nekaj, kar počneš, dokler si mlad. To ni za stare. Ne pozabite: tako so se nekoč – recimo v sedemdesetih – končevale zgodbe slovenskih bendov, ki so razpadali, ker so šli fantje rockerji v vojsko ali pa so se poročili. Oh, ali pa so se pri petindvajsetih ali osemindvajsetih počutili prestare za rock. Morali so se zresniti. Morali so odrasti. Morali so si najti »pravo« službo. Rocka niso imeli za nekaj, kar bi lahko trajalo. Kaj so pa vedeli. Bili so prva generacija. Mislili so, da je rock le za mlade. Niso vedeli, da lahko traja. Da te lahko formira v različnih življenjskih obdobjih, ne le v mladosti. Da ti pomaga alternativno odraščati. Da ti lahko vrne občutek za čas. Da ti lahko življenje spremeni v zgodbo. Da te dela pametnejšega, fluidnejšega, karizmatičnejšega. Da te spominja na prihodnost. Da te solidarizira. Da te individualizira. Da te senzibilizira. Da te kristalizira. Da ti olajša skoke v neznano. Da ti omogoča premagovanje strahu, protislovij in paradoksov. Da te revolucionira. Da ti pomaga, da ne postaneš to, česar se najbolj bojiš, da bi postal. »Hotel sem že odpreti frizerski salon. Kdo pa je vedel, da bo to trajalo,« je nekoč rekel Ringo Starr. Star je 81 let. In še vedno je na turneji.

Cameron Crowe, ki je že pri 15 letih postal rock kritik in rock žurnalist pri reviji Rolling Stone, je leta 2000 posnel film Skoraj popularni, zgodbo o Williamu Millerju (Patrick Fugit), 15-letnem gimnazijcu, ki se leta 1973 prebije med rock kritike in rock žurnaliste revije Rolling Stone. Ne pokliče on njih, ampak oni pokličejo njega, ne da bi vedeli, da jih šteje šele 15. Brali so njegove članke – v drugih revijah. In bili navdušeni. In da ne bi izgubljali časa, ga kar telefonsko in brez seznanitve pošljejo na turnejo benda Stillwater, nove rock senzacije. Rolajo se rock, groupies, hoteli, druženje z rock zvezdami, egotripi, orgije, overdoziranja in seks, menedžer benda pa v nekem trenutku oznani: »Če mislite, da bo Mick Jagger pri petdesetih še vedno skušal biti rocker, se žal motite.« Ta replika je kakopak vse hujši anahronizem, zato bi jo morali digitalno ažurirati: »Če mislite, da bo Mick Jagger pri osemdesetih še vedno skušal biti rocker, se žal motite.«

Komaj še hodim, pravi 70-letni Steven Tyler, frontman Aerosmitha. A še vedno dela.

Ne, ni bilo mišljeno tako. Mogoča sta se zdela le dva scenarija: da bodo umrli mladi, jasno, junaško, sredi akcije, na turneji, pokončno, magari na odru, ali pa da bodo še pravočasno odnehali, se »zresnili« in si rešili življenje. »Turneje so vzele mnoge velike: Hanka Williamsa, Otisa, Jimija, Janis, Elvisa. To je jebeno nemogoč način življenja,« pravi Robbie Robertson v Zadnjem valčku, Scorsesejevem dokumentarcu o zadnjem koncertu benda The Band, ki je poslovilni koncert priredil leta 1976. Člani benda so bili »prestari«. Morali so se »zresniti«. Ceste, turnej, špilov imajo dovolj. Od vseh tistih turnej in tripov so utrujeni. Naveličali so se potovanj. In letal. In ceste. Cesta je nevarna – pobrala je mnoge! »Zrasli smo na cesti – na cesti smo skupaj preživeli 16 let,« je rekel Robertson leta 1978 v intervjuju za CBS. Bilo je že pozno. »To za nas ni bila več pot naprej.« Nobenih iluzij niso imeli več o tem, kaj se zgodi, če živiš na tak način. »Na srečo smo to ugotovili ali pa začutili, preden je bilo prepozno.« Če bend ne odneha, potem kdo slej ko prej umre. Odnehajmo, preden kdo umre! In Robertson je sklenil, da bo raje odnehal. Ni hotel umreti na turneji, na cesti. Star je bil šele 33 let.

Starost se je zdela milijone kilometrov daleč.

»Bolje je izgoreti kot pa oveneti!«

Svet je poln rockerjev, ki bi morali umreti mladi, pa niso, ampak so se postarali in izigrali dictum Peta Townshenda, kitarista in pevca benda The Who: »Upam, da umrem, preden se postaram!« Še vedno so tu – na turnejah, v arenah, na stadionih. Očitno hočejo umreti na turneji, na cesti, na odru – junaško. Bob Dylan, Eagles, Paul McCartney, Bruce Springsteen, Eric Clapton, Billy Joel, Willie Nelson, Smokey Robinson, Robert Plant, Roger Waters, Steve Miller, Santana, Suzi Quatro, Phil Collins, Rod Stewart, Fleetwood Mac, ZZ Top, Beach Boys, Styx, Foreigner, REO Speedwagon, James Taylor, Peter Frampton, Journey, Def Leppard, Yes, Aerosmith, Mickey Dolenz (eks Monkees), Ian Anderson (eks Jethro Tull), The Moody Blues, The Who, Iron Maiden, Golden Earring, The Hollies, Alice Cooper, Stevie Nicks, Ringo Starr in Rolling Stones. Oh, in Dolly Parton in Osmonds, če hočete sladki, kičasti pop z drugega planeta. Nič jih ni ustavilo. Ne starost. Ne škandali. Ne droge. Ne dolge vožnje. In ne monotoni hoteli. Yoko Ono še vedno koncertira – pri oseminosemdesetih. Loretta Lynn pri devetinosemdesetih. Tony Bennett pri petindevetdesetih.

Nikoli nisem mislil, da bom Neila Younga kdaj videl v živo – že v Zadnjem valčku, ki sem ga videl kot mulc, je izgledal tako slabo in tako zadeto, kot da bo zdaj zdaj overdoziral. Ali pa izgorel. Martin Scorsese je moral

Zadnji valček celo premontirati, da bi skril kokain, ki je Youngu visel iz nosu. Kdor ga je videl, si je rekel: Young ne bo več dolgo! Navsezadnje, star je bil »že« 31 let. »Bolje je izgoreti kot pa oveneti,« je pel v štiklu Hey Hey, My My (oz. My My, Hey Hey).

Desert Trip je bil razprodan v treh urah. Povprečna starost nastopajočih je bila 72 let, povprečna starost obiskovalcev pa 51 let. Med občinstvom je krožilo več viagre kot džojntov.

Ni postal frizer. In drugi tudi ne. Ne brez samoironije: Cher je na poslovilni turneji – že leta. Kot Ozzy Osbourne. Tudi Paul McCartney je na večni turneji – in na lepakih jih ne kaže več kot osemindvajset. Kot da se je ravno včeraj razšel z Beatli. Willie Nelson je star 88 let. Drugi, ki so tu prav tako že vse od zore rocka, so le malo mlajši. A koga to briga – na stadionih in v arenah jih itak vidite od daleč. Izgledajo kot pike. Kot neverjetni pomanjšani možje. Še dobro, da obstaja video wall.

Bob Dylan je kakopak na Brezkončni turneji, Never Ending Tour, alias NET, ki borgesovsko obljublja neskončnost. In na tej turneji, zmodelirani po neskončni turneji benda Grateful Dead, je že več kot 30 let. Več kot tri tisoč koncertov. In Dylan, ki je vedno iskal visoki C potepuške blaznosti, je že kar simptomatičen: na to neskončno turnejo je šel zato, da bi pozabil na slabo prodajo, na slabe kritike, na žalitve, na poniževanje (in samoponiževanje), na nizko samozavest, na cinično posmehovanje njegovi »enigmatičnosti«, na povprečne, šlampaste turneje, na ponesrečen nastop na Live Aidu, na nove pesmi, ki so zvenele tako, kot da jih ni napisal on, na svojo vse večjo neverodostojnost, na ustvarjalno blokado, na spodletele comebacke, na samopomilovanje, na letargijo, na Richarda Manuela, nekdanjega klaviaturista in bobnarja benda The Band (njegovega spremljevalnega benda), ki se je po propadlem koncertu obesil – in na staranje. In na fene, ki so ga trumoma zapuščali. »Če bi bil sam tedaj Dylanov fen, bi ga tudi jaz zapustil,« je rekel leta 1997 v intervjuju za Los Angeles Times. Na turnejo je šel, pravi Ian Bell (Time Out of Mind: The Lives of Bob Dylan), da bi si rešil kariero – in življenje. Da bi torej preživel.

A kaj drugega naj bi počel? Meditiral na gori?

Tudi Leonard Cohen, Tom Petty, Walter Becker (Steely Dan), Lemmy (Motörhead), Gregg Allman, Chuck Berry in Aretha Franklin bi bili še vedno na turnejah, če ne bi nenadoma umrli. In Jerry Garcia prav tako. Nekateri – recimo Elton John, Paul Simon, Ozzy Osbourne, Joan Baez, Neil Diamond, Eric Clapton, Bob Seger ter benda Rush in Lynyrd Skynyrd – so že pred nekaj leti sporočili, da kariere in turneje – kot nekoč The Band – obešajo na klin, da se bodo upokojili. Ne da jim je kdo verjel. Osbourne je šel na prvo poslovilno turnejo – naslovljeno No More Tours – že leta 1992, a se je čez tri leta vrnil s turnejo, naslovljeno Retirement Sucks Tour. Ustavlja ga Parkinson. Morda. Lani je turnejo odpovedal.

Elton John se je prvič upokojil leta 1977. A tudi David Bowie je upokojitev napovedal že v sedemdesetih letih – večkrat. Kot da bi trčil ob točko, ob katero je trčil Rimbaud, ko je sklenil, da bo nehal pisati in bo raje v Afriki trgoval z orožjem. Frank Sinatra se je upokojil leta 1971, a se je vrnil – kot bend The Who, ki se je upokojil leta 1982 (»preden postanemo svoja lastna parodija«). Oh, in Kiss – poslovilna turneja je bila le nov začetek. Zdaj se imenuje End of the Road Tour. Do smrti bodo 18, bi rekel Alice Cooper.

Vsi se obnašajo tako, kot da je najboljše šele pred njimi. Le na glas morajo paziti. Kajenje, droge in alkohol so zato v glavnem opustili. Zadošča adrenalin. In aplavz. Kot pravi Randy Newman: »Glasbeniki ne odnehajo. Doma jim nihče ne ploska.« Ko se zbudijo kje v Sloveniji, si sicer rečejo: kaj počnem tu? Toda ko stopijo na oder in zaslišijo ves tisti trušč, vedo, po kaj so prišli. Rockerji se zdijo množici karizmatični, a tudi publika se zdi karizmatična rockerjem. »Vedno grem tja, kjer je trušč,« pravi Neil Diamond, ki mu štikel Sweet Caroline – iz leta 1969! – še vedno vsako leto vrže pol milijona dolarjev. Leta 2018 ga je ustavil šele Parkinson. Toda dve leti pozneje se je vrnil – le za hip. V Las Vegasu. Kje pa? In ja, zaigral je Sweet Caroline. Tudi Lindo Ronstadt in Joni Mitchell so ustavile bolezni. Davida Bowieja so ustavili infarkti. In potem smrt.

Legendarni surfrocker Dick Dale je bil pri osemdesetih še vedno na turneji, brezkončni turneji. Ni se smel upokojiti. Ni se smel ustaviti. Če bi se, bi umrl. Zelo je bil namreč bolan – slabe ledvice, sladkorna, rektalni rak. Vsak mesec je moral zbrati 3000 dolarjev, da bi lahko plačal zdravila, ki so ga ohranjala pri življenju. Konec turneje bi pomenil smrt. Z vsakim špilom je smrt prestavil. Kot Šeherezada. Kot Dylan. Umrl je leta 2019. Junaško. Kot Leonard Cohen, ki se je pred leti upokojil, a se je moral iz budističnega samostana vrniti, ker mu je pohlepna menedžerka izpraznila pokojninski sklad.

»Komaj še hodim!«

Vse pogosteje se dogaja, da turneje, ki itak terjajo blazno fizično in mentalno kondicijo (B. B. King je med nastopi vsaj sedel), prekinjajo – kot Elton John. Ali Aerosmith. Ali Rolling Stones. Prekinjajo pa jih zaradi smrti v ansamblu, zaradi covida, ki je cepljenega Erica Claptona prelevil v anticepilca (»To se mora nehati, dovolj je dovolj, tega sranja ne prenesem več,« poje v štiklu This Has Gotta Stop), ali zaradi bolezni in bolečin, ki jih povzročajo naporne, stresne turneje. Turneje ubijajo, bi rekel Robbie Robertson. A se hitro vrnejo. Rolling Stones so izgubili Charlieja Wattsa, kar pa jih ni ustavilo – ob koncu septembra bodo turnejo nadaljevali. Po načrtu. St. Louis in potem Charlotte, Pittsburgh, Nashville, Los Angeles in tako dalje. Še vedno ne vedo, koliko časa lahko rocker ostane na turnejah. ZZ Top je nedavno izgubil basista Dustyja Hilla – 10. septembra že nadaljuje dolgo, masivno turnejo. Eagles, ki pred nekaj leti niso prav dolgo žalovali za Glennom Freyem, imajo septembra in oktobra 20 koncertov, pa so Don Henley, Joe Walsh in Timothy B. Schmit že krepko čez sedemdeset.

Ne morejo se ustaviti. Ne smejo. Nimajo besede. Ker so brendi. Nanje je vezanih preveč komercialnih, kapitalskih pričakovanj (hej, turneje na leto vržejo od 50 do 60 milijard dolarjev!). Od njih je odvisnih preveč podizvajalcev – in preveč delovnih mest. Ko je Tom Petty leta 2017 umrl, je bil že povsem zdelan in polomljen – komaj je še hodil, pokonci so ga držali koktajli sedativov, protibolečinskih tablet, antidepresivov in fentanila, a je šel kljub temu na turnejo, za katero je rekel, da bo zadnja. »Prepričan je bil, da to dolguje fenom in svoji dolgoletni ekipi,« pravi njegova žena. Umrl je teden po koncu turneje, ki je vrgla 61 milijonov dolarjev.

Ne, svoje »tovarne« ne morejo kar zapreti. Svoje »linije« ne morejo kar ustaviti. Stroja ne morejo ugasniti. Preveč ljudi bi šlo na cesto, če bi zapustili cesto. Lahko rečejo, da se bodo umaknili, a si vzamejo čas.

Oglejte si le leto 2019 – zadnje »normalno« leto. Guardian je preračunal, da je bilo med desetimi bendi, ki so imeli največje, najdobičkonosnejše svetovne turneje, pet bendov, katerih člani so bili stari več kot 50 let. Člani treh izmed teh petih bendov so bili stari od 60 do 80 let. Najdobičkonosnejše severnoameriške turneje so pridelali Elton John, Bob Seger in Rolling Stones – vsi stari že krepko čez 70 let. Med petimi bendi, ki so zagrešili najdobičkonosnejše posamične koncerte, so štirje, katerih člani so stari več kot 70 let, med 20 najdobičkonosnejšimi posamičnimi koncerti pa je bilo kar 16 koncertov istega benda – jasno, Rolling Stones. Jaggerju so leto prej operirali srce.

Zakaj so koncerti starih rockerjev tako dobro obiskani? Zakaj so tako dobičkonosni? Iz preprostega razloga: ker je tudi njihova publika že v letih in dobro situirana – dovolj ima denarja, da si lahko množično privošči relativno drage koncerte. In seveda: tudi dovolj nostalgična je, da je takšne koncerte voljna preplačati. Nostalgija stane.

Zakaj so koncerti starih rockerjev tako dobro obiskani? Zakaj so tako dobičkonosni? Iz preprostega razloga: ker je tudi njihova publika že v letih in dobro situirana.

Leta 2016 so v kalifornijskem puščavskem Indiu priredili Desert Trip, festival, na katerem se je tri večere na istem odru elektrilo le šest res monumentalnih legend – Rolling Stones, Bob Dylan, Paul McCartney, Neil Young, Roger Waters in Who. Po dve legendi na večer. Festival so teden kasneje ponovili. Vsakič je prišlo po 75 tisoč fenov. Ne da je to koga presenetilo: Desert Trip je bil razprodan v treh urah. Povprečna starost nastopajočih je bila 72 let, povprečna starost obiskovalcev pa 51 let. Tu je krožilo več viagre kot džojntov.

A nostalgija – emocionalno brisanje prepadov, razlik in segregacij, »skupno dobro« upokojenih baby boomerjev, petičnih japijev, hipsterjev in prekarcev, utopija z živo glasbo – stane. Najcenejše vstopnice so bile po 399 dolarjev, najdražje po 1599, najnajdražje pa po 3000. Vsak fen je očitno voljan plačati na tisoče dolarjev za občutek, da zdajle igrajo »njegovo« pesem. Egalitarnosti, ki jo je obljubljal rock, tu nihče ne pogreša. Desert Trip je pridelal 160 milijonov, ekonomiji India z okolico pa jih je vrgel še 250. Nostalgija se izplača vsem.

In tu je problem, pravi Dave Brooks (Billboard): »Če bi se rockerji postarali in umaknili, bi se s trga umaknili tudi njihovi feni.« Izgube bi bile velike. Prevelike. Neznosne. Zato morajo vztrajati. Poleg tega: plošče se ne prodajajo več. Zato morajo ostati na turnejah, pa četudi izgledajo le še kot svoji lastni tribute bendi.

A »poslovilne« turneje so vse bolj res poslovilne. Neizbežno odhajajo, kombinacije zombijev in džuboksov, mučeniki neoliberalne učinkovitosti, storilnosti, konkurenčnosti. Willie Nelson je nastopal s pljučnico. Glen Campbell z Alzheimerjem. »Komaj še hodim,« pravi 70-letni Steven Tyler, frontman Aerosmitha. A še vedno dela.