Halsey: If I Can’t Have Love, I Want Power

+ + + +

Leta 2021 nadobudni pop ustvarjalci srečo vsakodnevno preskušajo na platformi TikTok, danes 26-letna ameriška pevka pa je pot v naročje mainstreama začela leta 2012 z objavami na platformi Tumblr, ki je v zadnjem desetletju krojila popkulturne trende med milenijci, preden so jo na rob virtualne zavesti potisnili novi medijski velikani. Od takrat se je Halsey profilirala kot samooklicana antipopzvezdnica s kameleonskimi sposobnostmi prestopanja različnih žanrskih pragov – sodelovala je z Justinom Bieberjem in EDM-producentom Marshmellom ter metalci Bring Me The Horizon. Je javna osebnost z močno aktivistično držo in med drugim opozarja na samomorilnost, spolno nasilje in rasno diskriminacijo. Spada skratka v širši krog alter pop pevk, ki so se na sceni uveljavile v zadnjih nekaj letih, predvsem zaradi prelomnih izdaj ikon, kot sta Lorde in Lana Dey Rey, ki so pomagale prevetriti definicijo sodobne pop zvezdnice (v primerjavi s seksualno bombastičnostjo Britney Spears, J. Lo in drugih predhodnic).

Na četrtem albumu, ki ga bo pospremil istoimenski film, je pevka angažirala mojstra iz zasedbe Nine Inch Nails, skladatelja in oskarjevca Trenta Reznorja in Atticusa Rossa, ter sprožila vprašanja, ali lahko od nje pričakujemo kakšno industrial rock opero. Kombinacija pevke, ki kot osrednji navdih navaja Dolores O’Riordan iz skupine The Cranberries, in veteranov težke muzike se izkaže za precej posrečeno, saj je album težko primerjati s katerokoli nedavno izdajo v sferi popa in rocka. Njen vokal vseskozi asociira na pop/rock pevke s konca devetdesetih let in z začetka tega tisočletja, toda v sozvočju z razgibanimi instrumentali ji uspe ustvariti nekaj bolj sočasnega. Producentski dvojec je slišno zaznamoval vsak komad, najsi gre za dramatične klavirske motive, cinematične retro sintovske arpeggie, alt rock obrazce v duhu zasedbe Paramore in celo Avril Lavigne, akustične folk balade ali minimalistične industrial prijeme. Nekoliko izstopata drum’n’bass komad Girl Is a Gun in r’n’b hitič Lilith, ki učinkujeta smešno na sicer bolj rockovsko obarvanem albumu. Nesporni vrhunec plate je najbolj retro in obenem aktualen štikl I Am Not A Woman, I’m A God, ki reflektira nosilne teme albuma; te so premikanje (osebnih) meja, samonadzor, upor, Devica Marija (na platnici) in materinstvo (album je nastal v času avtoričine nosečnosti).

Čeprav ga avtorica in nekateri recenzenti po nepotrebnem izvzemajo iz domene popa, se tukajšnjemu recenzentu zdi njegov najboljši vidik prav to, da gre za izreden album, pa vendar čisti pop, ki si pač drzne zaplavati tudi dlje od pričakovanj v primerjavi z večino vrstnikov, ne stavi na single in milijonske videospote ter fokus postavlja na razgiban nabor skladb, ki jih skupaj drži močno zvočno tkivo naveze Reznor-Ross.