Konec avanture

V preteklih dneh je svet v Afganistanu presenečeno gledal hiter napredek talibov in njihov bliskoviti in popolni prevzem države. Čeprav je bilo jasno, da se po individualni odločitvi ZDA Nato res pospešeno umika iz države, si nihče ni mogel predstavljati, da bo umiku tujih sil sledil takojšen in absoluten razpad afganistanskih institucij, z vojsko in policijo vred. Sami po sebi se tako postavljata dve vprašanji: ali je bil Natov hitri umik res nujen in zakaj so afganistanske varnostne sile, v katere so zahodni zavezniki vložili desetine milijard evrov, razpadle tako rekoč v trenutku.

Sporazum o umiku ameriških sil iz Afganistana do maja letos je s talibi podpisal že prejšnji ameriški predsednik. Ta sporazum je za talibe vseboval kar nekaj pogojev, med drugim tudi popolno prekinitev sodelovanja z Al Kaido. Tega pogoja seveda niso izpolnili, toda sedanjemu predsedniku ZDA je bilo za to očitno vseeno, ko se je zavezal, da se bo ameriška vojska iz Afganistana umaknila do septembra 2021, in kljub kaotičnemu umiku, tako zelo podobnemu tistemu iz Vietnama, vztrajal pri tem. Ni mogoče spregledati simbolnega pomena tega datuma, pa tudi iz njega izhajajočega zaključka ne: Biden se je zanj očitno odločil iz notranjepolitičnih razlogov, ki so v tem, da bo lahko na 20. obletnico terorističnih napadov na ZDA oznanil, da so se po 20 letih bojev pod Hindukušem domov vrnili vsi ameriški vojaki – razen tistih 2500 seveda, ki so tam padli. Pri tem je pozabil na nekaj »malenkosti«: ni se posvetoval s partnerji iz Nata, spregledal je, da ne gre samo za umik vojske, ampak tudi za umik nekaj sto tisoč njenih afganistanskih sodelavcev, predvsem pa kljub podatkom svojih obveščevalnih služb ni računal, da bodo talibi tako hitro prevzeli oblast. Zaradi tega že plačuje visoko politično ceno, v mednarodni javnosti in doma. Celo mediji, ki so ga do pred kratkim izključno hvalili, mu zdaj namenijo kakšen kritičen članek. Zaradi njegove odločitve se je namreč zgodilo to, kar v ZDA šteje za najhujši mogoči greh: videz nepremagljivosti ameriške vojske se je skrhal, sploh, ko so zaradi kaosa na letališču začeli umirati tudi ameriški vojaki, ki so bili tam v bistvu na mirovni misiji: da bi ogroženim ljudem pomagali pri umiku na varno. Neizvedljivega ukaza o umiku v tako kratkem času pač ni mogla izpolniti niti najbolj usposobljena armada na svetu.

Za razumevanje hitrega razpada afganistanskih varnostnih sil pa je treba seči tudi v zgodovino. Afganistan je država, že stoletja utemeljena na sobivanju različnih ljudstev: Paštunov, Tadžikov, Uzbekov, Hazarov in tako naprej. Tudi vloga in pomen teh ljudstev v državi sta jasna: v Afganistanu ne more biti predsednik nihče, ki ni vsaj malo krvno povezan s Paštuni, prav temi, ki so začetniki talibskega gibanja. Pobegli predsednik Gani se je moral kar potruditi, da je nekako dokazal, da je tudi on tega rodu. Seveda to na volitvah zagotavlja samo glasove Paštunov, to pomeni, da mora biti vnaprej določeni podpredsednik iz drugega ljudstva, navadno Tadžik. Glasove Uzbekov si je treba zagotoviti s ponudbo drugih visokih položajev, na Hazare, daljne potomce osvajalcev iz časov Džingiskana, pa tako vsi gledajo podcenjevalno in se za njihovo naklonjenost niti ne trudijo kaj posebej. Še hujša težava nastopi po izvolitvi vsakega novega predsednika, saj mora celoten državni aparat organizirati po etničnem načelu, pri čemer za zasedbo najodgovornejših funkcij v državi niso pomembne sposobnosti, ampak etnična pripadnost, in to od vrha do zadnjega uradnika v državi. Zato je bil afganistanski državni aparat, z varnostnimi silami vred, vedno že v osnovi hudo neučinkovit.

Vojaški starešine so podrejenim kradli plače, hrano, uniforme, v bistvu vse, kar se je dalo pretopiti v denar.

Še huje pa je na delovanje afganistanskega varnostnega sistema vplivala korupcija. Do leta 1979, ko je državo napadla Sovjetska zveza, je bila korupcija skladno s Koranom nekaj pravno, moralno in religiozno hudo zavržnega. Visoka stopnja koruptivnosti zbirokratiziranega državnega aparata, ki so ga v Afganistan presadili Sovjeti, je prejšnjo šibko administracijo v državi v trenutku uničila. Afganistan je edina država na svetu, kjer so državni uradniki prepričani, da imajo pravico zahtevati podkupnino, državljani pa, da jo morajo tudi res plačati. Po invaziji Nata, ko so začele tuje države financirati afganistansko vojsko in policijo, so se v izredno koruptivno okolje začele stekati milijarde dolarjev, evrov, jenov ... Že to je bilo podobno dolivanju olja na ogenj. Ker pa so z domačimi korumpiranimi uradniki in oficirji kaj kmalu začeli sodelovati tudi tujci, je zadeva zelo hitro postala neobvladljiva. Enote Nata in njihovi pogodbeniki so si mirne prehode, tudi od talibov, kupovali z denarjem in v bistvu tako sami financirali svojega smrtnega sovražnika. Po nekaterih ocenah je kar 10–20 odstotkov denarja, ki ga je Pentagon namenjal vojaškim podpornim službam, končalo pri talibih. Ti pa so ga seveda zelo učinkovito uporabili za pobijanje ravno tistih, od katerih je ta denar prišel. Tudi mednarodne organizacije, predvsem OZN, so mižale na obe očesi, ko so zaznale korupcijo, zlasti tisto v varnostnem sistemu. V Afganistanu je znan primer iz leta 2011, ko je mednarodna protikorupcijska komisija preiskala delovanje ene od agencij OZN, ki je, čeprav je vedela, da dobiva fakture za izplačila plač mrtvim dušam, torej vojakom, ki so obstajali le na papirju, te račune brez pomisleka plačevala. Tudi to je eden od razlogov, da so na začetku leta 2021 afganistanske varnostne sile na papirju štele 300 tisoč borcev, v resnici pa jih je bilo samo 96 tisoč. Predstavniki druge agencije OZN so podkupovali domače ministre, ne zato, da bi od njih kaj dobili, ampak da so njihova ministrstva blagovolila sprejeti uradno pomoč te agencije.

Tako se je velik del denarja, ki ga je mednarodna skupnost plačevala za vzpostavitev in urjenje afganistanskih vojakov in policistov, izgubil, še preden je z ministrstev za obrambo in notranje zadeve sploh prišel do vojske in policije. Tam pa se je »zabava« v bistvu šele začela: vojaški starešine so podrejenim kradli plače, hrano, uniforme, v bistvu vse, kar se je dalo pretopiti v denar. Zaradi tega so bile oblasti prisiljene vojakom in policistom plače nakazovati izključno prek sistema mobilne telefonije, ki jih je vsaj malo zaščitil pred požrešnimi starešinami. Preiskava leta 2014 je pokazala, da so afganistanske varnostne sile mednarodni skupnosti zaračunavale hrano za vojake po izračunu, da vsak vojak zaužije 4000 kalorij na dan, analiza njihovih obrokov na terenu pa je pokazala, da morajo v skrajno zahtevnih vremenskih razmerah preživeti z 800 kalorijami na dan. Poleti so morali nositi zimske uniforme, kar pri temperaturi več kot 40 stopinj ni ravno pretirano prijetno, pozimi pa letne, kar pri –20 stopinjah tudi ni preprosto. Enote, ki so za oskrbo s pitno vodo potrebovale cisterne, teh niso dobile, ker so se izgubile na poti iz Kabula. Tako so vojaki in policisti namesto s cisternami po vodo hodili s plastičnimi posodami, na vsaki takšni oskrbovalni poti pa je enota v velikosti voda v boju izgubila v povprečju po tri vojake. Odškodnina za izgubljeno okončino je znašala 80 dolarjev, za padlega vojaka je družina dobila 250 dolarjev. Če so bili vojaki in policisti ranjeni, so morali v bolnišnicah, ki so jih za velike denarje postavile in oskrbovale tuje sile, za hrano podkupovati medicinske sestre, za zdravila pa zdravnike. Stvari so se še poslabšale ob zadnjem pohodu talibov: vojaki, ki naj bi branili Kabul, že mesece niso dobili ne plače ne hrane. Seveda je bila pri tem njihova bojna morala povsem na psu in talibom se res ni bilo treba posebej naprezati, ko so zavzemali vas za vasjo in mesto za mestom. Nasprotnikom so ponudili amnestijo, dejansko izplačilo plač in ustrezno hrano, pa so se ti ali vdali ali prestopili na drugo stran, z njimi pa so talibi pridobili tudi približno 2000 oklepnikov in 40 vojaških letal.

Seveda so vsi, v vojski ZDA in v drugih članicah Nata, vedeli, kakšno je stanje. Na to so opozarjali protikorupcijski strokovnjaki, Natovi starešine sami, vrsta nadzornih agencij. A ko se je pokazalo, da tudi večkrat ranjeni in odlikovani ameriški general McMaster, ki je pozneje postal svetovalec predsednika ZDA za nacionalno varnost, in realno kritična poročila SIGAR, posebej za Afganistan ustanovljene nadzorne agencije, niso zadosti, da bi prepričali Nato, da se vsaj vprašanja korupcije v varnostnih silah loti resneje, je bilo vsem realnim opazovalcem hitro jasno, da bo afganistanski varnostni sistem razpadel ob prvem odločilnem spopadu. Za koga oziroma za kaj pa naj bi se fantje borili – za svoje korumpirane starešine, še slabše uradnike na ministrstvih in najbolj korumpirane najvišje predstavnike države? Čemu bi tvegali svoje življenje in življenje svojih najdražjih, če pa so vedeli, da bo država, ki naj bi jo branili, v trenutku razpadla?

Seveda so nekateri vojaki tudi drugačni. Kar nekaj je tistih pravih borcev, ki se bodo morda v kratkem uprli talibom. A je tudi že na začetku morebitnega odpora spet zaznati problem etnične razdeljenosti, saj se tako imenovani warlords, gospodarji vojne, spet povezujejo po tem načelu. Uzbeki se organizirajo po svoje, za Sovjete nepremagljiva dolina Pandžšir po svoje in tako naprej. Edini, ki bi lahko povezal vse te niti, je sin legendarnega poveljnika Severne zveze, generala Masuda, ki so ga 9. septembra 2001 umorili talibi. To bi seveda pomenilo, da se bo v Afganistanu začela še ena vojna, tokrat državljanska. Izkušnje pa pravijo, da so bile dosedanje državljanske vojne v tej državi dosti bolj krvave kot katerakoli invazija od zunaj. In število žrtev med vojaki različnih vojska in civilisti bo spet šlo v desetine in stotine tisočev, njihovo trpljenje pa se bo po že 42 letih neprekinjenih spopadov še podaljšalo za nedoločeno število let.