Okus lakote

zadržan

Prizori iz zakonskega življenja.

Carsten (Nikolaj Coster-Waldau) je danski chef, ki Franka, enega izmed svojih najboljših kuharjev, hladnokrvno odpusti, ker je zamočil pri limonah. »Se Frank komu smili,« vpraša svoje zaposlene. »Ne, šef,« odvrnejo v en glas. Stalno ga kličejo šef. Kot da so njegovi sužnji. Carsten se ima res za nekaj več – ker je chef, zvezdnik haute cuisine, mojster »hrane, za katero se je vredno boriti«. Poln je klišejev (»V kuhinji drži nož samo eden«), obseden je z uspehom (in slavo), a tudi Maggi (Katrine Greis-Rosenthal), njegova ljubeča, strastna žena, sošefica prestižne restavracije, dahne: »Hočem vse!« Ta »vse« pomeni kariero in družino. Aha, že spet – ima lahko ženska oboje, kariero in družino? Logično: čeravno sta zelo zaljubljena, se izkaže, da ga vara.

Zakaj? Ker je dal svojemu uspehu prednost pred njenim? Ker ni opazil njene »bolezni«, ki je terjala biopsijo? Ker je kuhal in kuhal in kuhal? Ker je s svojo kompetitivnostjo okužil njun odnos? Aha, še en toksičen moški. Ne da je edini: ljubimec jo začne namreč izsiljevati. Hoče seks – ali pa bo vse povedal možu! Zrel je za brce gibanja #MeToo. Okus lakote – film o toksičnem možu in ženi, ki si omisli »revenge porn« – je telenovelistično nagačen z zguljenimi trendovskimi topikami, obenem pa se zdi kot mračna šekspirjanska moralka o pogubnosti ambicij: Carsten, chef, ki hoče Michelinovo zvezdico, je kot Macbeth, lord, ki hoče postati kralj. Kje je Brutus, da bi mu – ob razkritju, da ga žena vara – zatrobental: »Ambition’s debt is paid.« (Kinodvor)