Cinderella

zadržan

Lažni »progres«.

Tole revizijo Pepelke gledate z velikim nelagodjem, pa četudi Pepelka (Camila Cabello), njena mačeha (Idina Menzel), princ Robert (Nicholas Galitzine) in ostali – v slogu Luhrmannovega mjuzikla Moulin Rouge – prepevajo dobro znane poskočnice (Somebody to Love via Queen, Material Girl via Madonna, Rhythm Nation via Janet Jackson ipd.). Vse je namreč osladno in brezdušno predvidljivo »korektno«: prvič, film se dogaja v multikulti srednjem veku, toda kralj (Pierce Brosnan) in kraljica (Minnie Driver) sta bela, drugič, njunemu sinu, princu Robertu, ki ga hočeta na vsak način oženiti, se toksična tradicija vse bolj upira, a vendar mu »pripada« najlepše dekle in prestol (zakaj ne »pripada« njegovi sestri, princesi Gwen, ki jo igra Tallulah Greive, zakaj bi moral komu »pripadati« in zakaj bi moral sploh obstajati?), in tretjič, Pepelka, alias Ella, hoče postati modna kreatorka, s čimer izkaže svojo opolnomočenost, afiniteto do neodvisnosti in samostojnosti ter averzijo do patriarhata in spolnih hierarhij, kar jo prelevi v prababico feminizma, če ne že kar gibanja #MeToo.

Film izvede »liberalno« prenovo pravljice Charlesa Perraulta, a je videti konservativno, saj so vse »progresivne« prenovitvene poteze le goli oportunizem, le brezkonfliktni plod strukturnega prilagajanja trgu, transformativnega duha prenove pa ne čutite. Še več: film se važi s »progresivnostjo«, a čednemu princu ne pusti, da bi se končno že enkrat poročil z moškim. (Amazon Prime)