Kultura / As asov

Njegov obraz je bil dogodek, celo spektakel: nasmeh, s katerim je delal čudeže (kot Fernandel), močne, polne ustnice (kot Sophia Loren), izzivalen, barabinski pogled (kot Steve McQueen), skrivenčen nos – kot da je ravno prišel z avdicije za boksarski film. Kar pa naj vas nikar ne zavede: v mladosti je bil prav to – boksar. Profi. Njegov obraz je bil rojen za film, boste rekli. Film se mu ni mogel upreti, bi dodali. A bi se zmotili. Film se mu je najprej uprl. Ne, ni bil samoumeven – etabliranim filmarjem se ni zdel dogodek. Najprej je nastopil v filmu, iz katerega so ga potem izrezali, nato pa v filmu, ki ga sploh niso prikazali. Marcel Carné, tedaj že legenda, ga je testiral za vlogo v Goljufih (Les tricheurs, 1958), a jo je raje dal igralcu, za katerega nismo nikoli več slišali, njemu, manj perspektivnemu, pa je namenil manjšo vlogo.