Plošča / Kanye West: Donda

+ + + +

Zbegani um Kanyeja Westa je obrodil še eno ploščo, ki bi jo najrajši popljuvali, a je za to preprosto predobra. Zdi se, kot bi se kontroverzni raper na vse pretege trudil, da bi se zameril tudi tistemu delu širše javnosti, ki ga doslej še ni zasovražil, vendar so njegova vprašljiva dejanja verjetno le del prebrisane strategije, s katero nenehno dviguje prah v medijski krajini.

Kaj je West ušpičil tokrat? Ko je svoj deseti album Donda predvajal na razprodanih stadionih – kjer je sredi prizorišča postavil rekonstrukcijo rojstne hiše svoje matere, po kateri je plošča poimenovana –, sta mu družbo na odru (oziroma verandi) delala DaBaby in Marilyn Manson: prvi zato, ker se je svetu pred nedavnim zameril z javnimi izbruhi homofobije, drugi zato, ker se je v zadnjem času nanj usul rafal obtožb zaradi spolnega nasilja. Kanye podobno, kot je storil pred leti, ko si je glavo okrasil z rdečo čepico M.A.G.A. – zaščitnim znakom Trumpove »velike Amerike« –, zdaj skuša javnost šokirati s prijateljevanjem z najaktualnejšimi zlikovci iz sveta pop kulture.

Pod takšnimi edgelord fiaski pa se skriva tisto, kar naj bi bila ključna sestavina njegovega delovanja, torej glasba. In ja, čeprav poslušanje Donde – tudi ko »umetnost ločimo od umetnika« – pusti mešane občutke, je na plošči ogromno domiselnih produkcijskih prijemov, ambicioznih zamisli in edinstvenih estetskih smernic, kakršne lahko pričarata le Kanye in njegova vojska sodelavcev. Pravzaprav so prav ti, pa naj gre za (ko)producente ali gostujoče vokaliste, večidel odgovorni za to, da Donda zveni tako prepričljivo – in konec koncev tudi za to, da si je plošča v tejle recenziji prislužila četrto zvezdico.

Brez zadržkov smemo torej zatrditi, da gosti protagonista suvereno zasenčijo, a Westovih zaslug ne smemo podcenjevati: Donda je kljub vsemu plod njegove vizije, produkt njegove dolge in razburkane ustvarjalne poti. Na njej slišimo na primer podobne zamisli, kot jih je predstavljal na izjemni plošči Yeezus, veliko pa je tudi gospelovsko navdahnjenih bangerjev, kakršne smo želeli slišati na lanski plošči Jesus is King, a smo namesto tega dobili nedodelan izdelek z zmedeno, nejasno in banalno sporočilnostjo.

Še zdaleč pa ni vse rožnato: Donda je preambiciozna in prenapihnjena zbirka sedemindvajsetih skladb, ki traja kar 108 minut, in v njej je ogromno vzponov in padcev. Ko pade, pristane nizko, ko se vzpne, pogosto jemlje dih. West je v svojem značilnem slogu vztrajno prestavljal datum izida in tudi novih rokov se ni držal, zdaj pa trdi, da je založba ploščo izdala brez njegove privolitve. Morda bi Donda, če bi jo pilil še nekaj mesecev, dobila bolj strnjeno in koherentno obliko, po vsej verjetnosti pa bi postala kot prerokba mitoloških razsežnosti, ki se ne bi nikoli uresničila.