Bila je priložnost ... in ostala je priložnost

Res smo bili veseli, ko je TV Slovenija napovedala večerni pogovor z direktorjem NIJZ Milanom Krekom, navkljub temu ali pa kar zato, ker ga bo vodil novinar Jože Možina. Zavedajoč se, da se Možina in Krek poznata, da sta si ideološko blizu, ker sta oba navdušenca nad likom in delom Janeza Janše in SDS, smo vedeli, da bo to eden tistih intervjujev, ki bo prelomen, ker bosta vnaprej naredila scenarij, smejala se bosta in bosta vredna zaupanja, lok intervjuja bo imel veliki finale. Krek bo imel končno čas in prostor, da nagovori javnost, da prepriča skeptike, objame nacijo, prelomi iz negativizma, ki se lepi na njegove prste, v razum, veselili smo se, ker bo Krek pred nami nastopil z novimi dognanji, spregovoril na primer o cepivu za pet- do 12-letnike, ki prihaja na trg, poglejte, človek je pred časom, bomo vzklikali, presenetil nas bo s svojo lucidnostjo, ko bo potegnil kakšno zgodovinsko primerjavo, kesali se bomo, ker bo tako dobro nastopil, mi pa smo ga črtili več kot leto dni, postregel nam bo s krajevnimi značilnostmi, ki so se pokazale med epidemijo, priznal bo seveda kakšno napako, nam razložil, kaj ga lomi s to masko sredi obraza in nepristriženo brado, skupaj z Možino pa bosta izkazala sočutje do ljudi, ki imajo dolgi covid, pa seveda do pokojnih, in pokazala, da je boj zoper epidemijo pač dejanje za drugega, za druge, sodelovanje in zvestoba družbi, tista najvišja oblika imeti rad svojo domovino.

No, seveda se ni zgodilo nič od tega. Pred nami sta sedela dva namrgodena dedca. Ne, huje. Dve moni – ta izraz jima je bolj domač. Nobene širine, nobenega znanja, nobenega načrta, da bi s tem intervjujem kogarkoli prepričala. Pač dva starejša moška, ki sta nam predstavila, kako so vsega drugi krivi. Kako je nacija neumna, opozicija grda, ljudje bedaki. To je res dober način prepričevanja. Ej, bedak, cepi se, je vzklik, ki vsakogar prepriča – seveda ne. Prav z odprtimi usti smo obsedeli. Kaj je bil sploh namen tega intervjuja? Čeprav smo se v preteklih desetletjih o Kreku naposlušali kritik in tudi bizarnih zgodb, je to vseeno človek, ki se je desetletja ukvarjal z odvisniki od drog, z ranljivo in izjemno nepredvidljivo populacijo. To bi moral biti zanj tolmun znanja, iz katerega bi črpal poteze in nagovor nacije. A bilo je res slabo. Ne eden ne drugi ne poznata niti populacije, ne poznata psihološkega profila nasprotnikov cepljenja, ne ločujeta med anticepilci in prestrašenimi, ne bereta, le natolcujeta, predvsem pa ne nagovarjata nikogar. Pač dve moni. Če bi to počela za šankom, bi ju natakar zagotovo prestavil za mizo, ker te jamrarije ni mogoče poslušati.

Filozof Boris Vezjak je po tem Krekovem nastopu zapisal: »Saj bi Krek rekel kaj pametnega, če bi ta ’kaj pametnega’ imel. Ampak človek, ki vodi boj proti epidemiji v državi, ga nima. Tako da več sreče prihodnjič, slovenski narod, tokrat žal ni pameti zate.« A tisto, kar je bilo najočitneje, je najbolj boleče: tako jasno se je videlo, da ta dva človeka v resnici ne delata, ne opravljata svojega posla. Pač delata veter, veliko govorita, ampak delata pa v resnici malo. Šank. Tja je to spadalo. Za šank.