Film / Dnevi besa

za

Živeti in umreti v Los Angelesu.

Kateri je najvplivnejši film novega stoletja? John Wick! Še celo Jason Statham, alias Hill, alias H., nekdanji specialec (ali nekaj takega), ki se zaposli pri losangeleškem podjetju za strogo varovani, armirani prevoz večjih količin denarja, se že na prvi vožnji prelevi v Johna Wicka, saj avtomatično, napol robotsko in z neverjetno preciznostjo pobije šest maskiranih roparjev. A še preden rečete John Wick (ali pa Le convoyeur, po katerem je ta film posnet), se izkaže, da je H. hladni, neusmiljeni, labirintni, parabiblični maščevalec, ki bi se dobro podal tako Gospodom kot Želji po maščevanju, in da bo tistim (Scott Eastwood itd.), ki so umorili njegovega sina, amputiral jetra, pljuča, vranico in srce – s kroglami.

Guy Ritchie pusti, da se Los Angeles raztegne in razživi, pri čemer ne skriva, da dialog v ciničnem, obscenem, brutalnem svetu, ki ga vodi kapital (ljudje se delijo le še na tiste, ki kapital pedantno prevažajo, in one, ki si skušajo ta kapital kompulzivno – znova in znova, z vnemo vojaške operacije – prisvojiti), ni več mogoč: vsi dialogi se končajo z nasiljem. A že sami dialogi so nasilje, nekaj smrtnega. Kapital, ki ljudi razdeli na lovce in plen, kliče nasilje, ki je tako preželo, dehumaniziralo in militariziralo jezik, da je ljudem scvrlo možgane. (kino)