Martin Eden

za

Oči sveta.

Jack London je leta 1909 objavil roman Martin Eden, svoj »veliki tekst«, ki ga je v posvetilu svojemu prijatelju Uptonu Sinclairju, prav tako socialistu, označil za »napad na individualizem«. Tudi na svoj lastni individualizem. Gustave Flaubert, avtor Gospe Bovary, je menda rekel: »Jaz sem gospa Bovary.« No, London pa je zapisal: »Jaz sem bil Martin Eden.« Prav res – tudi Martin Eden je proletarskega rodu, tudi Martin Eden postane pisatelj, tudi Martin Eden blazno uspe, tudi Martina Edna individualni uspeh loči od proletarskih korenin, od proletarskega kolektiva, in tudi Martin Eden ugotovi, da individualizem vodi v avtodestruktivnost.

Nova filmska verzija Martina Edna, ki jo je posnel italijanski dokumentarist Pietro Marcello, se ne dogaja v kalifornijskem Oaklandu na začetku 20. stoletja, temveč v Neaplju v nekem povsem nedoločnem, tako rekoč brezčasnem, anahronem času. Martin Eden (Luca Marinelli), zagrenjeni proletarski mornar, lačen sveta, žensk, zlata in domišljije, pred pretepači reši fanta, za katerega se izkaže, da je brat Elene Orsini (Jessica Cressy), lepotice iz bogate, aristokratske družine, v katero se fatalno zaljubi. Ker je divji, vulgaren, neuk in premalo »kultiviran« (za Baudelaira še ni slišal) in ker je obenem prepričan, da bi bil za Eleno in cinično elito, ki ji pripada, sprejemljivejši, če bi se izobrazil (in postal Baudelaire), začne žreti knjige – filozofske, znanstvene, ekonomske, politične. Kar ga prelevi v uspešnega pisatelja. Izobrazba ga sicer individualizira, a obenem desocializira (in aristokratizira), talent, ki ne gre v revolucijo, pa gre v nič – razrednega prepada med proletariatom in elito ne premosti. Prepad je močnejši od njega. In tudi od njegove jeze, njegovega prezira do sveta, njegovih ambicij, njegove poezije in njegove sle, da bi postal »oči sveta«. Elite hočejo ljudi »kultivirati« in »izobraziti« le zato, da bi jim bolje služili. Da bi si jih torej lažje in lukrativnejše podredile. Proletariat dela napako, ko si skuša na vsak način pridobiti spoštovanje višjih razredov, družbenih elit. Razlog več, da Marcellov Martin Eden naslavlja tudi najpriljubljenejšo topiko Pikettyjevega Kapitala v 21. stoletju – ekonomsko in dohodkovno neenakost. (Kinodvor & spletni Kinodvor)