Mojca Širok: Evidenca

+ + +

Speče celice

Že Pogodba, prva iz trilogije kriminalk novinarke TV Slovenija Mojce Širok, ki je zdaj dobila podnaslov Rim–Ljubljana–Bruselj, se je dogajala z nekakšnim zamikom. Dvajset let po dogodku, ki bi lahko ogrozil ravnovesje sil – ravnovesje med mafijo in delom politike ali pa razmerje med kriminalom in domnevnimi pravičniki. Vendar se ekipa z nekaj istimi člani sestaja še enkrat, tokrat zaradi trupla enega od policijskih ovaduhov iz mafijskih vrst, ki obleži v tuji garaži.

Tja je pr e pe -ljan v avtu penetrantne in malce tečnobne, kot da v poklic in njegovo poslanstvo zagledane televizijske novinarke. Ob kriminalistični ekipi se v zadevo tokrat vpletejo tudi novinarji, ob lastnici avta še ekipa nadobudnih fantov s spletnega portala, in ti imajo vpogled v arhive nacionalne tiskovne agencije, kjer se najde marsikaj, kar ni elektronsko zavedeno, digitalizirano. Truplo v garaži tako povežejo s staro zgodbo, pa s čudno dopolnitvijo zakona, ki s spremembo omogoča gradnjo v ekskluzivnih in nepozidljivih conah. Poznamo to, čeprav gre tokrat za bližino letališča in sumljive investitorje iz tujine oziroma iz firm, ki imajo poštni nabiralnik, bančni račun in neizsledljive lastnike. Bližina letališča in možnost skrivnega prekrcavanja je očitno še posebej obetavna – gre za mamilaški dispečerski center.

Mojca Širok z Evidenco nadaljuje v Pogodbi začeto zgodbo in jo prenese na domač teren, med sekretarje, ministre in poslance, ki uspejo zlobirati zakone, si prilastiti zemljišča. Gre za stare obveščevalne sile, ki nikakor nočejo in ne morejo sestopiti ter uporabljajo vse tiste kanale, ki so jih vzpostavili ob igralniških, cigaretnih in podobnih mahinacijah, iz katerih se je napajal njihov črni fond za specialne učinke, zdaj pa očitno po njih poteka nabava za politike nujnega praškastega goriva. In še česa drugega.

Ker so na eni strani z dokumenti in dokazi dobro založeni in zato menda varni mafijski svetovalci in malo tudi sodelavci preiskovalnih ekip, na drugi strani pa brezskrupulozne surovine iz sence današnje politike, se po uvodnem kopičijo še ostala trupla. Aktivirajo se tisti, za katere sploh ne bi pomislili, da so bili kdaj zraven, saj je bil njihov spomin ob različnih preiskovalnih komisijah še posebej porozen in negotov. Vendar je obet računov in firm, ki so nastale ob pomoči in pod patronatom Službe državne varnosti ter so jih pograbili vsakič, ko so se ta služba in njene paraenote preimenovale, prevelik. Enako tveganje, zato gredo do zadnjega diha.

Evidenca je bolj politična srhljivka kot kriminalka, kriminal in detekcija sta nekako v ozadju, bolj se zdi pomembno, katera stran bo dosegla točko – in zmago – v permanentnem obračunu. Ker je vložek visok, se seveda vpletejo tudi nekompetentni in ekipi, za katero navijamo, podstavljajo polena. Nekako simptomatično je tudi, da avtorica, ki od znotraj pozna delovanje četrte veje oblasti, novinarstva, neusmiljeno namoči tudi kakšnega kolega (ne glede na spol) ter prikaže, da so tudi največji idealisti etično nemočni, ko dobijo ponudbo, ki je ne morejo zavrniti.