Javnofinančno politiko Janševe vlade bomo čutili še leta

Janševa vlada se hvali malodane z gospodarskim čudežem, neodvisne nadzorniške institucije in ekonomisti pa prižigajo rdeče luči. Kljub gospodarskemu okrevanju je luknja v državnem proračunu rekordna, sposojene milijarde evrov, ki jih bodo morale vrniti prihodnje generacije, vlada namesto v strateške projekte usmerja v tekočo porabo. Namesto srednje- in dolgoročne rasti so vodilo Janševe javnofinančne politike volitve prihodnje leto. Bo kdo potegnil zavoro?

Prejšnji torek, 7. septembra, je fiskalni svet objavil redno mesečno poročilo. Gre za samostojen strokovni državni organ, ki nadzira in ocenjuje vzdržnost in skladnost javnofinančne politike, zlasti te, ki jo neposredno izvaja vlada. Od marca 2017 so njegovi člani dr. Davorin Kračun, Alenka Jerkič in mag. Tomaž Perše.

Tokratno desetstransko poročilo fiskalnega sveta je prišlo le teden dni po spodbudni objavi, ki jo je vladna koalicija zelo poudarjala, da je Slovenija v drugem četrtletju zabeležila 16,3-odstotno medletno gospodarsko rast. Vlada si je takoj pripisala zasluge za rekordno rast – čeprav je bila ta predvsem posledica odboja od nizke lanske osnove, ki jo je povzročilo prvo zaprtje države –, v celoti pa je zamolčala in verjetno tudi spregledala poročilo sveta, ki razkriva precejšne anomalije v proračunu, vsebuje izredno resna opozorila in zahteva hiter odziv vlade.

Fiskalni svet izreka dve ključni opozorili. Prvo je, da je kljub omenjeni visoki gospodarski rasti državni proračun konec avgusta izkazoval kar 2,4 milijarde evrov primanjkljaja. Čeprav se je zaradi okrevanja v državno blagajno v prvih osmih mesecih nateklo celo več davkov kot v istem obdobju predkriznega leta 2019 (davki so glavni prihodek proračuna), je torej vlada porabila še več. Večmilijardni presežek porabe pomeni nove dolgove oziroma dodatno zadolževanje, katerih vračanje je preloženo v prihodnost. V premislek: konec julija letos je dolg državnega proračuna znašal 37,5 milijarde evrov, konec februarja lani, torej pred epidemijo, pa 28,6 milijarde evrov.

Nemara še bolj zbuja skrb drugo opozorilo fiskalnega sveta, ki poudarja anomalijo v strukturi porabe. Čeprav bi po proračunskih dokumentih morali biti ključni razlog za letošnji primanjkljaj – in dodatno zadolževanje države – investicijski odhodki, torej naložbe, gre večino denarja v tekočo porabo, svet opozarja zlasti na covid dodatke.

Od začetka epidemije 13. marca lani do konca decembra lani, torej v dobrih devetih mesecih, je šlo za dodatke v javnem sektorju 204 milijone evrov, samo v prvih osmih mesecih letos pa že 698 milijonov evrov. Izplačilo dodatkov niti poldrugo leto po začetku epidemije ni ustrezno sistemsko urejeno. »To se najbolj očitno odraža v dejstvu, da so odhodki za dodatke ostajali visoki oziroma so naraščali v letu 2021, kar je bilo izrazito neskladno s potekom epidemije,« dodatno pojasnjuje član sveta Tomaž Perše. Svet denimo vztrajno opozarja, da se z dodatki poskušajo reševati sistemske težave v določenih delih javnega sektorja (vojska, policija, medicinske sestre), kar je nedopustno.

Če odhodki za tekočo porabo buhtijo, pa zaostajajo drugi, razvojno pomembnejši in izvedbeno zahtevnejši. »Odhodki za investicije, ki naj bi bili po sprejetih proračunskih dokumentih glavni razlog za predvideni visok primanjkljaj letos, občutno zaostajajo za projekcijami,« opozarja svet v poročilu. In dodaja: »Očitno optimistično načrtovanje tovrstnih odhodkov lahko odpira prostor za druge oblike porabe – ne da bi se to odrazilo v agregatnih gibanjih proračuna.« Povedano enostavneje: vlada ignorira začrtano strukturo porabe, ki jo je potrdil državni zbor, in jo preusmerja po lastnih prioritetah. In največja prioriteta so seveda volitve 2022.

»Razvojno se absolutno dela škoda, posledice te politike bomo na ekonomsko-finančnem področju čutili celotna dvajseta leta,« napoveduje ekonomist Bogomir Kovač. Vlada posega na fiskalno področje izrazito voluntaristično, zanima jo le eno- do dveletni horizont, vezan na volilne cilje prihodnje leto, pravi, namesto da bi s premišljenim vlaganjem zagotovila neko razvojno kondicijo, ki bi bila podlaga za zapiranje dolgov, ki jih kopiči. »Povsod, kjer gre za malo širši, bolj razvojen in dolgoročnejši horizont – ne nazadnje tudi bolj sofisticiran, tam ta vlada ne razume ali ne želi razumeti. Njen pristop je izrazito političen, in to se najbolj izrazito kaže prav na finančnem področju,« pravi Kovač in kot primer opozori na pripravo Načrta za okrevanje in odpornost. Spomnimo, k predložitvi projektov za načrt denimo Institut Jožef Stefan ni bil povabljen, pripravljavci načrta pa so izvedli vrsto javnih posvetovanj z župani.

Kovač doda opazko, da je bil finančni minister, ki vodi za zdravstvenim ministrom trenutno nedvomno najpomembnejši resor v tej krizi, tako rekoč neviden. »Zavedati se je treba, da ob vsem tem primanjkljaju in dodatnem zadolževanju, ki sta posledici visoke porabe, ni bil naslovljen noben sistemski problem – zlasti ne v zdravstvu, ki je celo v še večjem razsulu,« še dodaja. Ključni kadri, kot so medicinske sestre, iz zdravstva naprej odhajajo, kar kaže na popolno nestrateško upravljanje krize po dveh letih.

Da bližanje volitev ob taki javnofinančni sliki nikakor ni dober obet, opozarja ekonomist Dušan Mramor. V predvolilnem času se namreč tradicionalno veča pritisk na izdatke, ki so vidni in takojšnji, ki pa na dolgi rok praviloma ne prinašajo rasti. »Tukaj bo zagotovo pritisk v to smer, povem iz lastnih izkušenj,« pravi nekdanji finančni minister v vladah Antona Ropa v letih 2002–2004 in Mira Cerarja v letih 2014–2016. Najbolj plastični prikaz so pločniki in krožišča, kjer vloženi evro prinese zgolj 0,8 ali 0,9 evra v BDP. »Taka poraba seveda ne more zagotoviti potrebne srednje- in dolgoročne rasti, je pa ljudem všeč,« pravi. V isti paket sodi tudi občuten dvig povprečnin občinam med epidemijo.

Vlada Janeza Janše sicer sploh ne skriva, v kaj bo vlagala (sposojen) javni denar. Pred dnevi je premier javno obljubil »stotine projektov, ki jih dokončujemo in omogočajo za slovenske kraje večjo kvaliteto življenja«. Turneje po krajih že potekajo, ministri se na terenu z župani pogovarjajo o uvrstitvah gradnje vrtcev in telovadnic med »strateške projekte«. Finančni minister Andrej Šircelj se je začel pojavljati na konferencah o pokojninah in nastopati z izjavami (citirano s strani ministrstva): »Danes lahko govorimo tudi o največjem povečanju pokojnin. Še več, pokojnine se ne bodo znižale.«

Ob omenjenih trendih in strukturi porabe ekonomiste najbolj skrbi visoko kopičenje dolga. Računsko sodišče je v pred dnevi objavljeni reviziji zaključnega računa proračuna za leto 2020 med drugim poudarilo, da se je država lani zadolžila za izvrševanje proračuna za 1,05 milijarde evrov več, kot je potrebovala, in da je bilo torej kar 17,96 odstotka zadolževanja (skupaj 5,8 milijarde) presežnega. »Večji obseg zadolževanja vpliva na večje stroške,« je opozorilo sodišče.

»Izredno stimulativna denarna politika trenutno še omogoča poceni zadolževanje držav in kratkoročno omejuje morebitne negativne percepcije tržnih udeležencev,« pravi član fiskalnega sveta Tomaž Perše. Ko se bo to obdobje končalo, na kar že nakazuje ECB, pa bodo države v večji meri spet neposredno odvisne od finančnih trgov. »Ti bodo ponovno ocenili vzdržnost modelov gospodarske rasti in vzdržnost javnih financ. S tem se lahko ob ohranjanju visoke ravni dolga povečajo tudi izdatki za obresti. Hkrati izkušnje iz pretekle krize kažejo, da so bila pod posebnim drobnogledom majhna in odprta gospodarstva.«

Vlada utegne sicer kmalu dobiti nekatere omejitve za svojo aktualno politiko glomazne nesistemske tekoče porabe. Fiskalni svet bo namreč po jesenski napovedi gospodarskih gibanj, ki jo bo še ta mesec objavil Urad za makroekonomske analize in razvoj, ponovno pretehtal, ali so še izpolnjeni pogoji za uveljavljanje oziroma podaljšanje izjemnih okoliščin. Zaradi epidemije in potrebne večje fleksibilnosti javnih financ so namreč zdaj sproščena nekatera pravila, ki varujejo srednjeročno uravnoteženost javnih financ. Ta pravila so bila sproščena ob jasni zavezi, da odločevalci razmer ne bodo zlorabili za ukrepe, ki strukturno slabšajo položaj javnih financ.