Kip kolaborantu?

Na seji mestnega sveta občine Maribor je svetnica Barbara Glavič dala pobudo za postavitev doprsnega kipa mariborskemu pisatelju, pesniku, dramatiku Stanku Majcnu (1888– 1970). Glavičeva je v pogovoru pojasnila, da ji je pobudo posredoval pesnik Andrej Brvar, eden izmed mariborskih kulturnikov, ki so leta 2018 javno podprli kandidaturo župana Saša Arsenoviča.

V utemeljitvi je zapisal, da je bil Majcen prvi zares pomemben pisatelj, ki se je rodil in je umrl v Mariboru. Bil naj bi slovenski klasik. Ker mineva 50 let od njegove smrti, bi mu bilo primerno v Mariboru postaviti kip. Andrej Brvar predlaga doprsni kip iz brona, postavljen na kamnitem monolitu, ki bi ga odkrili v sklopu letošnjega Borštnikovega srečanja, za kar so v proračunu občine že rezervirali 15 tisoč evrov.

A pojavila se je težava. Na seji so v Levici opozorili, da je bil Majcen kolaborant. »V Levici smo pozvali k ustavitvi postopka postavitve doprsnega kipa pisatelju in pesniku Stanku Majcnu, saj menimo, da zaradi njegovega delovanja med drugo svetovno vojno – aktivna kolaboracija, bil je pomočnik in namestnik Leona Rupnika – ni primerno, da mu postavimo spomenik, ne glede na njegove literarne dosežke,« je sporočila Tatjana Frangež.

Majcen po drugi svetovni vojni ni bil obsojen, ravno tako se ni posebej ideološko izpostavil, čeprav je jasno, katero stran je med drugo svetovno vojno izbral. Dolga leta pred vojno je bil tajnik predsednika slovenske SLS Antona Korošca, ki je v času jugoslovanske kraljevine zagovarjal antisemitske ukrepe. Od leta 1935 do italijanske okupacije je bil namestnik bana Marka Natlačena, ki je sprejel italijanske okupatorje in sodeloval z njimi, od leta 1943 pa še namestnik Leona Rupnika, ki je podobno odkritosrčno sprejel nemškega okupatorja.

A pri delu desnice se je Majcen kljub temu dobro zapisal, ker je sredi leta 1943 sodeloval pri pisanju ustave kneževine Slovenije. Torej države, ki bi morebiti nastala na ozemlju Slovenije, če bi v drugi svetovni vojni zmagali okupatorji. Majcen se je zavzemal za katoliško državo, ki bi ohranjala kontinuiteto jugoslovanske monarhije. Državo bi vodil knez, tega bi imenoval jugoslovanski kralj, zakonodajno vejo oblasti pa bi sestavljali državni, kulturni in gospodarski zbor. Njegov prispevek naj bi bila v ustavi opredeljena volilna pravica – to naj bi imeli moški in ženske, a le, če bi bile te »matere-vdove z nedoletnimi otroki«.

Mariborska zgodovinarka Mateja Ratej se s postavitvijo spomenika na strinja. »Čas ni pravi za postavitev spomenika človeku, ki se je v nekem trenutku kompromitiral. To v današnjem naelektrenem in polariziranem ozračju ni signal, ki bi prispeval k večji solidarnosti. Spomnila bi, da je tudi pisatelj Drago Jančar ugotovil, da ta trenutek ni primeren za snemanje nadaljevanke po njegovi knjigi,« to je po romanu To noč sem jo videl, v katerem pisatelj obravnava povojne poboje, poudarja Ratejeva.

Dokončno se občina še ni odločila glede postavitve spomenika. V Levici župana pozivajo, naj 15 tisoč evrov v teh časih raje nameni za obnovo Spomenika talcem »ali kakšnih drugih pomnikov okupatorskega in kolaborantskega terorja nad Mariborčani«.