Mesto žensk

Na šahovski olimpiadi leta 1982 v švicarskem Luzernu je v ženski konkurenci slavila Sovjetska zveza, za katero pa so nastopile same Gruzijke – Nona Gaprindašvili, Nana Aleksandrija, Maja Čiburdanidze in Nana Ioseliani, šahovske čarodejke, ki so si 30 let lastile šahovsko krono. “To se ne bo ponovilo še pet tisoč let,” dahne Milunka Lazarević, nekdanja jugoslovanska šahovska prvakinja, ki obenem poudari, da so ženske le v Gruziji za doto dobile tudi šahovski komplet. V dokuju Slava kraljici! lahko vidite, kako je Nono Gaprindašvili pričakal ves Tbilisi, ko je leta 1962 prvič postala svetovna prvakinja (takoj so ji postavili tudi kip), kako so si gruzijske kraljice podredile šahovski svet (v publiki so bili sami moški!), kako jih je partija prelevila v propagandno orodje (z njimi je oglaševala “inteligentnost socializma”) in kako še vedno uživajo v preteklosti, svoji fami in svojem imidžu. Bile so oboževane, prave superjunakinje – po njih so imenovali novorojenke. In ne, niso kuhale, ampak so se lahko posvečale karieram. Jebeni socializem!

Doku Slava kraljici! bodo zavrteli v okviru Mesta žensk, mednarodnega festivala sodobnih umetnosti, ki bo oktobra v Kinodvoru gostil še esej O vratih in puščavah, v katerem trušč Sredozemlja, ki požira migrante, zamrzne v slike brodolomov (via Turner, de Loutherbourg, Gudin ipd.), Filmski obzornik 80 – Metka, Meki, doku o tem, kako se je v zadnjih petdesetih letih spremenil odnos do migrantov (Nemčija je bila le dobrih dvajset let po tem, ko se je utapljala v holokavstnem nacizmu in rasizmu, bolj dovzetna za migrante kot Slovenija danes), Panj, kosovski film o vdovi, ki se upre diktatu patriarhalne zatohlosti (festival Sundance se je tej kroniki emancipacije in opolnomočenja globoko priklonil), Krajine upora, doku o sedemindevetdesetletni Sonji Vujanović, eni izmed prvih partizank, ki je odličen zgled za sodobne antifašistke, in Nikoli redko včasih vedno, film o ameriški gimnazijki, ki mora res daleč, da bi lahko splavila. To je jezen, radikalen film, film s fronte, film brez izgovorov in filtrov, ki pa ne kriči. A bolj ko je redkih besed, glasneje in ekspresivneje govori o toksični, nečloveški, antisolidarni, mizantropski, patriarhalni politiki, ki hoče žensko čim bolj ponižati in osamiti, pravico do izbire čim bolj kriminalizirati, Ameriko pa vrniti v petdeseta, ko je bil splav prepovedan in ko je bil lastnik ženskega telesa moški. (Kinodvor)