Novi obrazi fašizma

Ko se je veliki »anticepilni« protestni shod končal z metanjem bakel in granitnih kock v parlament, je minister Hojs oznanil, da se je lepo videlo, »kaj pomeni uresničitev tako imenovanega levega fašizma v praksi«. Ko je Hojs protivladne protestnike razglasil za »leve fašiste«, so se mnogi držali za glavo in zgražali – šok je bil brezmejen. Le zakaj? Hojs ni povedal nič novega. Ne, njegova izjava ni bila izvirna, temveč le kopija tega, kar je Janša – Hojsov veliki vzornik in guru – rekel leta 2013, ko so Slovenijo preplavili množični vseslovenski protesti. Jasno, protesti proti Janševi vladi.

Rekel je namreč, da je to, kar počnejo vseslovenski vstajniki, »čisti levi fašizem«, obenem pa je dodal, da se je »tudi holokavst začel z grožnjami pred stanovanji nedolžnih državljanov«. Kako je Janša prišel do tega levega fašizma? Kako je prišel do tega holokavsta? In kako je prišel do te dramatične povezave med njima? Preprosto: s konspirološko igro asociacij.

Izraz »liberalni fašizem« oziroma »levi fašizem« ni nič novega (leta 1932 ga je lansiral britanski pisatelj H. G. Wells), retoriki skrajne desnice pa ga je dokončno podaril ameriški konservativec Jonah Goldberg, ko je leta 2007 objavil knjigo Liberalni fašizem, v kateri je med drugim »razkrinkal« tudi slovito leto ’68, ameriško protestno, kontrakulturno gibanje iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Če mislite, da je bilo to gibanje levičarsko, se motite – v resnici je bilo fašistično. In do tega »šokantnega« spoznanja je Goldberg prišel z igro asociacij, ki je, kot veste, tako značilna za konspirologe.

Pa poglejmo. Protestniki in aktivisti so v šestdesetih letih karnevalsko zasedli ulice in trge – kot Hitlerjevi rjavosrajčniki. Obsedeni so bili z ulico, uličnim teatrom, uličnim plesom, uličnim aktivizmom – kot fašisti.

Zakaj je antifašizem nenadoma bolj moteč kot fašizem? In zakaj Janša in njegovi ministranti antifašiste razglašajo za fašiste in neonaciste?

Ustvarjali so nemire in krize – kot fašisti. Govorili so, da so gibanje – kot fašisti. Gibanje jim je dajalo občutek pripadnosti – kot fašistom. Temeljilo je na mladih, na kultu mladosti (ne zaupaj nikomur, starejšemu od 30 let!) – kot Hitlerjugend. Protestniki so hoteli spremeniti svet in politiko ter začeti z ničle – kot fašisti. Nastopali so kot alternativa preživetim vrednotam in zastarelim dogmam – kot fašisti. Zavračali so preteklost, tradicijo in večne resnice – kot fašisti. Napadali so dekadentni kapitalizem, korupcijo in stare politične elite – kot fašisti. Nasprotovali so sistemu – kot fašisti. Smešili so ustavo – kot fašisti. Družino so imeli za nekaj represivnega – kot fašisti. Pozivali so k direktni akciji, enotnosti in kolektivnosti – kot fašisti. Hoteli so politiko ekstaze – kot fašisti. Izvir smisla, svobode in avtentičnosti so videli v kolektivu, organski skupnosti, ki bo zamenjala kapitalizem, ne pa v posamezniku – kot fašisti. Zatekali so se k ritualom in mistiki – kot fašisti. Izmišljali so si svoje pozdrave in simbole – kot fašisti. Zavzemali so univerze – kot fašisti. Bili so agresivni in neinhibirani – kot fašisti. Črni panterji in Weather Underground so posegali po terorju – kot fašisti. Imeli so se za izbrano ljudstvo – kot fašisti. Iskali so novega Lenina – kot fašisti. Ameriki so napovedali vojno – kot fašisti. Kompromisov niso sprejemali – kot fašisti. Hoteli so zmagati – kot fašisti.

Ta igra vzporednic med fašizmom in protestnim gibanjem kakopak spominja na konspirološko igro vzporednic med atentatom na Abrahama Lincolna in atentatom na Johna F. Kennedyja. Saj veste: oba je ustrelil južnjak, oba je nasledil južnjak in oba naslednika sta se pisala Johnson. Andrew Johnson, ki je nasledil Lincolna, se je rodil leta 1808. Lyndon Johnson, ki je nasledil Kennedyja, pa leta 1908. John Wilkes Booth, ki je ustrelil Lincolna, se je rodil leta 1839. Lee Harvey Oswald, ki je ustrelil Kennedyja, pa leta 1939. Oba morilca sta imela po tri imena, ki jih je sestavljalo po 15 črk. Booth je zbežal iz gledališča, ujeli pa so ga v skladišču – Oswald je zbežal iz skladišča, ujeli pa so ga v kinu. Oba atentatorja so ubili pred sojenjem. Lincoln je bil v kongres izvoljen leta 1846, Kennedy pa leta 1946. Lincoln je bil za predsednika izvoljen leta 1860, Kennedy pa leta 1960. Njuna priimka imata po sedem črk, oba sta se zavzemala za državljanske pravice in oba sta v Beli hiši izgubila otroka. Oba sta bila umorjena v petek – oba s strelom v glavo. Lincolnovemu tajniku je bilo ime Kennedy, Kennedyjevemu pa Lincoln. Lincoln je teden pred smrtjo obiskal mestece Monroe, Kennedy pa Marilyn Monroe. In tako dalje.

Ergo: Kennedyja je ubil John Wilkes Booth! Ali pa je Lincolna ubil Lee Harvey Oswald.

V glavi konspirologa je vse mogoče. Vse je pač povezljivo. Vse se ujema. Nič ni dovolj nemogoče. Vsako naključje je Dogodek. Vsaka asociacija je »dokaz«. Zato je tudi ekologija, protestni otrok šestdesetih, čisti levi fašizem, pravi Goldberg – okoljevarstveniki so obsedeni s čistim, naravnim, pristnim, neokuženim, nepokvarjenim okoljem, prepričani so, da je zahodna civilizacija bolna in da je treba telo in dušo »holistično« uravnotežiti, nasprotujejo industriji, borijo se za ogrožene živalske vrste, stalno pozivajo h kolektivni akciji (»čistilne akcije«), stalno strašijo z apokaliptičnimi krizami (globalno segrevanje ipd.), vse to pa so nacistični koncepti. Nacisti so bili borci za čist zrak in ogrožene živalske vrste. Zahteve po učinkovitejšem izkoriščanju energije, recikliranju in zmanjšanju trošenja pa so itak le oblika nadziranja rasti prebivalstva, le poganjki nacistične evgenike.

A tudi abortus je le poganjek nacistične evgenike, nacistične obsedenosti s kontroliranjem rasti prebivalstva, reguliranjem reprodukcije, steriliziranjem »hendikepiranih«, »degeneriranih« in »drugačnih«, čistostjo nacije in izboljšanjem rase, potemtakem le produkt nacistične ideologije, ki je rojevanje otrok dovoljevala samo »zdravim« in »čistim«. Ja, abortus je fašizem. Tako kot kontracepcija, s katero »levi fašisti« ženske silijo, da v zameno za promiskuiteto, hedonizem in rekreativni seks sodelujejo pri genocidnem projektu evgenike.

In Goldberg ne pušča nobenega dvoma: abortus in kontracepcija sta le sorodnika drugih sredstev za nadzor rasti prebivalstva, ki jih je lansiral »levi fašizem« – evgenike, prohibicije, evtanazije, kloniranja, eksperimentiranja z matičnimi celicami in holokavsta, tega »svetega grala« nadzora nad rastjo prebivalstva. Toliko, da veste, kako je Janša prišel do holokavsta in do povezave med »levim fašizmom« in holokavstom.

Vse je levi fašizem!

Kaj pa socialna država? Jasno – levi fašizem! Prav nemški koncern Krupp je bil ta, ki je ob koncu 19. stoletja postavil socialno državo, ali natančneje – svojim delavcem je zagotovil socialno varstvo, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, bolnišnice, šole in domove za ostarele. Jebeni fašisti! In Krupp je bil kasneje veliki oboroževalec tretjega rajha. Ergo: socialna država je produkt nacizma, fašistični koncept, saj ubija individualizem, podjetniškega duha in vero v tradicionalne vrednote, revne dela le še revnejše, razkraja družine, otrokom onemogoča, da bi imeli očeta in mater (nezakonski otroci! neposvečeni seks!), ljudi pa podreja volji države, jih infantilizira ter spreminja v naivno, emocionalno, narcistično, »racionalno« maso. Socialna država s tem postaja mati nacije, kar pa je le oblika tiranije, no, »levi fašizem«.

V vsaki razglasitvi antifašizma za fašizem tlijo sledi italijanskih, nemških in španskih revizionistov, ki so hoteli relativizirati fašistične zločine, s holokavstom vred.

Minimalna plača? Produkt »levega fašizma«! In zakaj je fašistični produkt? Ker je evgenična. In zakaj je evgenična? Ker brezposelnim preprečuje, da bi bili zaposljivi. Ker »rasistično« izključuje nemočne in nesposobne. Češ: kdo jih bo zaposlil, če pa jim plačo določa država? Sindikati so itak centralni komite te evgenike. Sindikati so »levi fašisti«, ker z minimalno plačo pretiravajo zato, da bi bili »inferiorni« ljudje nezaposljivi in odstranjeni iz družbe, in ker delavcev ne prepustijo prostemu trgu in stružnici kapitalizma, ki tako postane največja žrtev »levega fašizma«, saj sta mu krateni obe, svoboda in demokracija.

Za »levi fašizem« velja vse, kar ni v skladu z dogmami skrajne desnice. Recimo, levičarsko smešenje družinskih vrednot in tradicionalne družine je fašizem, pravi Goldberg – nacisti so družino trgali, jo podrejali državi, zakonsko zvezo prezirali, slavili nezakonske otroke, pornografijo in istospolno usmerjenost, v tradicionalni družini pa videli sovražnico države, prave matere nacije, ideala poganskega, predkrščanskega matriarhata, ki je zamenjal tradicionalno religijo in Boga. Hitler je od esesovcev terjal: »Spočnite čim več nezakonskih otrok!« In krščanstvo se bo zrušilo.

Tudi to, kar ustvarja Hollywood, je fašizem – holivudski filmi so le slike levega fašizma. Glorificiranje nasilja, gangsterstva, ulice, etnične solidarnosti, blatenja »sistema« in hiphop kulture, v kateri imajo belci status Žida – fašizem! Umetniške avantgarde, ki častijo kult lepote in ki skušajo življenje spremeniti v umetnost – fašizem! Brownova Da Vincijeva šifra, njeno zanikanje verskih resnic, uradnih evangelijev in krščanske morale in njeno prikazovanje krščanstva kot velike zarote – fašizem!

Nasprotovanje cerkvi, ločevanje cerkve od države – fašizem! Nacisti so katoliško cerkev podredili državi, ustanavljali proticerkev, pogansko, predkrščansko, nacionalistično Državo, ki naj bi postala nova in uradna religija. In seveda, kulturni boj – čisti levi fašizem! Ne, niso ga lansirali desničarji, ampak levičarji, to pa zato, da bi zlomili tradicionalne, konservativne vrednote, da bi torej vsem vsilili iste vrednote, isto pogansko religijo. Vrtci – fašizem! Vrtci so namreč le način, kako skušajo liberalci otroke indoktrinirati, jim oprati možgane ter jim vsiliti svoje vrednote. Vrtci so poskus nacifikacije otrok. V imenu višjih ciljev. Jasno, v imenu države, ki je zamenjala Boga. Internet v šolah – fašizem! Ne sprašujte.

Boj proti raku, boj proti alkoholizmu, boj proti sladkim pijačam, boj za pravice potrošnikov – fašizem, fašizem, fašizem in še enkrat fašizem! Vse to so le stari nacistični koncepti. Pod Hitlerjem so coca-colo otrokom odsvetovali.

Tudi vegetarijanstvo, nad katerim se navdušujejo predvsem liberalci, je fašizem, potemtakem le nadaljevanje nacistične ideologije. Vsi top nacisti – Hitler, Himmler, Hess, Bormann, Goebbels – so bili vegiji, obsedeni z ekološko pridelano hrano, ki so jo predpisovali tudi nemški naciji. Njihova obsedenost z ekološko hrano – in javnim zdravjem – pa je bila le logični poganjek njihove obsedenosti z zdravo, pristno, nepokvarjeno, ekološko družbo, z ekološko, zdravo, rasno čisto nacijo, brez strupenih, toksičnih primesi – uživanje mesa je kot mešanje ras. Ergo: levica je fašistoidna, ker je vegetarijanstvo – z vsemi ideološkimi posledicami – prevzela od nacizma (»Vaša dolžnost je, da ste zdravi!«).

Ko levičarji jedo ekološko hrano, jedo nacistično ideologijo. Še več, ko levičarji jedo ekološko hrano, uveljavljajo poganski, predmoderni, predkrščanski pogled na svet – in ko uveljavljajo predkrščanski pogled na svet, razveljavljajo krščanski pogled na svet. Ko torej jedo ekološko hrano, rušijo krščanstvo. Kdor uživa ekološko hrano, zanika Boga. Ali pa skuša v Boga spremeniti državo. Ne vitko državo, se razume, ampak socialno državo, ki je tako velika, da v njej ni prostora za Boga in kapitalizem.

Boj za pravice živali – »levi fašizem«! Borci za pravice živali, borci proti mučenju živali so pač levičarji, ki so to idejo pobrali pri nacistih, fanatičnih borcih proti mučenju živali. Sploh pa: kdor skuša živalim zagotoviti socialno državo, je lahko le fašist. Ergo: vse, kar moti desnico, velja za »levi fašizem«. To je logika, ki jo kupi le konspirološki um.

Komunisti v narodnoosvobodilnem boju niso tako dominirali zato, ker bi bili tako genialni, temveč zato, ker so bili klerikalci in liberalci za ta boj nesposobni.

Nič, Jonah Goldberg je desničar, ki mu je bilo dovolj tega, da mu levičarji očitajo, da je fašist, zato je s konspirološko igro asociacij »dokazal«, da so fašisti levičarji. Tudi Janez Janša je imel očitno dovolj tega, da mu levičarji očitajo, da je fašist, zato je leta 2013 konspirološko oznanil, da so fašisti tisti, ki mu očitajo, da je fašist.

Stari obrazi antiantifašizma

To logiko prekleto dobro poznamo, navsezadnje, desnica se je vse bolj panično in vse bolj histerično oklepa. Še huje, ta logika je pripeljala do paradoksa: Janševa vlada tiste, ki protestirajo proti fašizmu in neonacizmu, razglaša za fašiste in naciste, tistim, ki slavijo Hitlerja (recimo Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot), pa priznava status nevladne organizacije v javnem interesu. Zakaj je antifašizem nenadoma bolj moteč kot fašizem? In zakaj Janša in njegovi ministranti antifašiste razglašajo za fašiste in neonaciste?

Brez skrbi, tako kot si izraza »levi fašizem« ni izmislil Janša (še manj Hojs), si tudi ni izmislil revizionističnega antiantifašističnega obrata, ki je antifašizem prelevil v fašizem. Ta revizionistični obrat – antiantifašizem – so lansirali v nekdanjih fašističnih deželah, v Italiji, Nemčiji in Španiji (oh, in tudi v Franciji), kjer so revizionistični zgodovinarji delali vse, da bi relativizirali in rehabilitirali nekdanje fašistične režime, pravi Enzo Traverso, avtor knjige Novi obrazi fašizma.

V Italiji je Renzo De Felice, razvpiti revizionist, Mussolinijev entuziastični biograf (Mussolini se je patriotsko žrtvoval in z ustanovitvijo Republike Salo preprečil, da bi Nemci Italijo spremenili v drugo Poljsko), že v osemdesetih oznanil, da je treba »antifašistično paradigmo« opustiti, češ da antifašizem le zamegljuje pogled na 20-letno fašistično vladavino v Italiji. Kaj je treba narediti? Tole, pravi De Felice: fašizma ne smemo obsojati in razglašati za italijansko »moralno bolezen«, ampak ga moramo umestiti v dolgo italijansko zgodovino. »Problem je v tem, da je De Felice potem iz italijanske zgodovine, v katero je vključil fašizem, izključil antifašizem. Fašizem ima legitimno mesto v zgodovini, njegovi nasprotniki pa ga nimajo. Antifašizem je tako prikazal kot gibanje osamljene manjšine, ki je kriva za ‘smrt domovine’ in navsezadnje tudi za to, da se je Italija znašla v državljanski vojni, ki je razdejala nacionalno enotnost.« Mar natanko tega ne opažamo tudi v Sloveniji? Mar nas revizionisti – sicer tudi patentirani razkazovalci akcijske odločnosti, možatosti, seksizma, etnonacionalizma, ksenofobije, homofobije, antifeminizma, šovinizma in domoljubnega kiča – ne prepričujejo, da bi bilo Slovencem med vojno bolje brez partizanov in antifašistov, saj da so oboji le vse pokvarili, ko so deželo spravili v državljansko vojno, ki je razdejala nacionalno enotnost in zaradi katere so Slovenci še vedno razklani? Mar ne skušajo revizionisti iz slovenske zgodovine izključiti antifašizem? Zato ga ves čas demonizirajo. In zato mu očitajo izgredništvo in nasilništvo in rušenje nacionalne enotnosti.

V Nemčiji so revizionisti že pred reunifikacijo delali vse, da bi čim bolj relativizirali nacistične zločine, s holokavstom vred. Recimo: razvpiti zgodovinar Ernst Nolte je najprej – v šestdesetih letih – trdil, da je bil zločin Nemčije le v tem, da ni zmagala, in da je bil fašizem le »metapolitični« upor proti modernosti (Hitler je sovražil modernost, Jude pa istovetil z njo) in način, kako se je prestrašeni srednji razred odzval na komunistično grožnjo, kasneje, v sedemdesetih in osemdesetih letih, pa je revizionizem stopnjeval ter začel bujno in burno relativizirati nemško krivdo, češ da je imela vsaka dežela »svojo hitlerjevsko dobo«, da so Američani v Vietnamu prakticirali »še krutejšo verzijo Auschwitza«, da Auschwitz ni bil nič originalnega, unikatnega ali singularnega, da je bil le kopija sovjetskega arhipelaga gulaga, da korenini v preteklosti, ki ne bo nikoli minila, in da je bil nacistični teror le zrcalna slika komunističnega terorja.

Nolte je druge genocide 20. stoletja moralno izenačil s holokavstom: kaj pa turški pokoli Armencev, kaj pa Stalinovi gulagi, kaj pa Leninova eksterminacija sovjetske inteligence, kaj pa ameriški pokoli v Vietnamu, kaj pa Pol Potovi pokoli v Kampučiji, kaj pa pokoli Idija Amina v Ugandi? In britansko bombardiranje nemških mest? Holokavst je bil le ena izmed mnogih grozot 20. stoletja, le eden izmed mnogih genocidov. Nič posebnega.

Na koncu je začel celo dokazovati, da so Judje sami klicali po antisemitski zakonodaji, ker so Nemčiji menda napovedali vojno, da sestanka na Wannseeju, kjer naj bi bili nacisti sprejeli tajni načrt za »končno rešitev«, v resnici sploh ni bilo, da je učinkovitost plinskih celic prenapihnjena, da so judovski spomini na holokavst ponaredki in da je podoba holokavsta pretirana, ker je večina zgodovinarjev holokavsta judovskega rodu. Relativiziranje holokavsta ga je pripeljalo na rob zanikanja holokavsta in apologije nacizma.

Nolte in drugi revizionisti so skušali z relativiziranjem holokavsta zmanjšati krivdo Nemčije. Njihova teza je bila preprosta: če se hoče Nemčija »normalizirati«, potem mora svojo krivdo zmanjšati. Manjša ko bo krivda Nemčije, prej se bo »normalizirala«. Toda relativiziranje holokavsta – in zmanjševanje nemške krivde – same Nemčije še ni »normaliziralo«, zato so revizionisti prešli v frontalni napad po reunifikaciji, potemtakem po ukinitvi Nemške demokratične republike, alias Vzhodne Nemčije, komunistične Nemčije. Da bi antifašizem čim bolj diskreditirali in diskvalificirali, so ga razglasili le za mit, le za totalitarno ideologijo Nemške demokratične republike. S tem pa so ga izbrisali. »Antifašistično paradigmo« so opustili. Zmagal je antiantifašizem, toda ne le zgodovinopisno, pravi Traverso: »V Berlinu so urbano krajino tako predelali, da so izbrisali vse sledi štiridesetih let socializma.« Kot da upor nacizmu ni obstajal. Kot da antifašističnega gibanja ni bilo. In seveda, ko so antifašizem izbrisali, so »normalizirali« Nemčijo.

Mar tega ne slišimo tudi pri nas? Mar revizionisti – z Janševo SDS na čelu – ne poudarjajo, da Slovenija še vedno ni »normalna«? Mar ne trdijo, da bi Slovenijo »normalizirala« šele opustitev »antifašistične paradigme« – narodnoosvobodilnega boja? Mar ne zagotavljajo, da je most do prave »normalizacije« le antiantifašizem?

V Franciji so revizionisti, predvsem avtorji tudi pri nas prevedenih knjig Črna knjiga komunizma in Minule iluzije, trdili, da je antifašizem le ideološko orodje, s katerim so opravičevali komunistične zločine, oziroma oblika »intelektualnega terorizma, ki so ga ustvarili strategi komunistične internacionale«. Ne preseneča, da sta bili ti dve knjigi zelo priljubljeni v razumniškem krogu, ki je podpiral Janšo, kakor tudi ne preseneča, da Janša in njegovi privrženci antifašizem razglašajo za teror in ideološko orodje, s katerim »totalitarne sile kontinuitete« še vedno prikrivajo povojne poboje.

Izraza »levi fašizem« si ni izmislil Janša. Ta izraz so lansirali v nekdanjih fašističnih deželah.

V Španiji revizionisti, kot je recimo Pio Moa, »dokazujejo«, da ni bil Francov fašizem nič slabega, ampak da je bil – nasprotno! – sila dobrega, saj je Španijo zaščitil pred boljševiškim, komunističnim prevzemom. Francov fašizem je bil nasilen, a povsem legitimen – Španiji je grozil komunistični teror! Za nasilje ni bil kriv Francov fašizem, temveč boljševiški komunizem! Francov fašizem ni bil demokratičen, a komunizem je bil še hujši! Da so bili partizani tako nasilni kot fašisti, zelo rad poudarja tudi Renzo De Felice, ki trdi, da je »uspelo Italiji ostati zunaj sence holokavsta« – ja, če odštejete jebeno Rižarno, edino eksterminacijsko taborišče, ki je stalo kar sredi mesta!

Mar tega ne ponavljajo tudi slovenski antiantifašisti? Mar ne trdijo, da so domobranci kolaborirali le zato, da bi Slovenijo zaščitili pred boljševiškim, komunističnim prevzemom? Mar se jim ne zdi domobranstvo povsem legitimno, ker je Sloveniji grozil komunistični, boljševiški teror? Mar ne poudarjajo, da za nasilje – in bratomorno vojno – niso bili krivi domobranci, temveč komunisti?

Slovenski revizionisti pri tem ne pojasnijo, kdo bi se v Sloveniji med vojno boril proti fašizmu, če ne bi bilo komunistov – morda ban Natlačen? Komunisti v narodnoosvobodilnem boju niso tako dominirali zato, ker bi bili tako genialni, temveč zato, ker so bili klerikalci in liberalci – oba tedaj glavna slovenska politična tabora – za ta boj nesposobni.

Ni več sramotno, če si fašist!

Vsi ti italijanski, nemški, francoski in španski revizionisti antifašizma niso le moralno izenačili s fašizmom, ampak so ga prikazali kot nekaj totalitarnega, pravi Traverso, ki opozarja na tale silogizem, dobro znan tudi pri nas: antifašizem = komunizem; komunizem = totalitarizem; antifašizem = totalitarizem. »Če se izkaže, da je antifašizem enak fašizmu, potem ni več sramotno, če si fašist.« A to še ni vse: to tudi pomeni, da ni sramotno, če si bil fašist nekoč – med II. svetovno vojno. Kolaboriranje – povsem legitimna in »normalna« opcija! To poznamo.

Ko revizionisti antifašizem moralno izenačijo s fašizmom, pa potegnejo še en enačaj – med fašističnim in antifašističnim nasiljem. Češ: tudi antifašizem je po svoji naturi nasilen. Produkt tega revizionističnega rokohitrstva je kakopak trik, ki ga zelo dobro poznamo tudi pri nas: obsoditi je treba vse totalitarizme! Fašističnega, nacističnega in komunističnega! V resnici hočejo reči: obsoditi je treba fašizem in antifašizem! V obeh primerih gre za totalitarno nasilje! Kdo ve, zakaj potem zavezniškega bombardiranja nemških mest, ki je vzelo 600.000 življenj, in ameriškega A-bombardiranja Nagasakija in Hirošime, ki je vzelo 120.000 življenj, ne razglasijo za totalitarno nasilje. Mar ni šlo tudi v teh dveh primerih za antifašizem?

Vsi ti antiantifašistični revizionisti, za katere je odgovor na vsako vprašanje »totalitarizem«, preprosto prikrijejo, da je bil antifašizem pred II. svetovno vojno »eden izmed najpomembnejših tokov evropske kulture«, po njej pa se je uveljavil kot »ethos, skupen vsem demokratičnim režimom tega sveta«. Ne, ni veljal za totalitarno nasilje. Ravno nasprotno. »Zato v deželah kontinentalne Evrope, kjer smo izkusili fašizem, ne potrebujemo antiantifašistične demokracije.« Vidimo namreč, kako izgleda ta antiantifašistična demokracija – antidemokratično. Avtokratsko. Represivno. Totalitarno. Ljudstvo hoče prevzgojiti.

Janša in njegovi privrženci, z mučeniškimi bodybuilderji vred, pa bi se morali zavedati, da v vsaki razglasitvi antifašizma za fašizem tlijo sledi italijanskih, nemških in španskih revizionistov, ki so hoteli relativizirati fašistične zločine, s holokavstom vred, in rehabilitirati fašistične režime.