Film / Panj

za +

Dežela medu in krvi.

Panj, ki ga je s kopico nagrad glorificiral prestižni festival Sundance, je zgodba o Fahrije (Yllka Gashi), ženski z ruralnega Kosova, ki nekaj let po koncu vojne še vedno – vztrajno, jezno, odločno, agonično – išče svojega moža. Včasih celo »brska« po posmrtnih ostankih, ki jih izkopljejo v množičnih grobiščih. Ne verjame, da je še živ, toda to, da njegovega trupla ne najdejo, jo paralizira – v zelo konservativnem, patriarhalnem, rigidnem, diskriminatornem okolju je ostala z dvema otrokoma in napol obnemoglim tastom (Cun Lajci), ki jo hitro opozori, da mora ženska vedeti, kje je njeno mesto v družini. Fahrije, najbolj ozaveščena članica lokalne ženske organizacije, podporne skupine vojnih vdov (vsem je može vzel pokol leta 1999), namreč sklene, da bo naredila vozniški izpit in začela – v spregi z ostalimi vdovami, prav tako ujetnicami patriarhalnih običajev – izdelovati ajvar ter ga tudi tržiti.

Panj, ki bi Panj prelevil v Deželo medu, ne obrodi več. Fahrije ve, da se lahko spolno emancipira le, če se socialno in ekonomsko emancipira. Človekove pravice lahko pridejo le v paketu s socialnimi in ekonomskimi pravicami. To je njena revolucija. Včasih v njen avto prileti kamen, včasih ji kdo reče »kurba«, včasih ji kdo sikne, da bi se je mož sramoval, a tudi Fahrijin tast, ki velja za mehkega in uvidevnega, dahne: »Kako boš lahko pogledala mojemu sinu v oči, ko se vrne!« Ni nujno, da hoče, da se vrne. Že s tem, da bo prevzgojila svojega sina in mu iz glave izbila vse tiste predsodke, bo imela dovolj dela. (Kinodvor)