Sanremo

za

Dom.

Ker sem Sanremo že izdatno popisal ob festivalu Kinootok, naj le opozorim, da gre za film o stanovalcih nekega predcovidskega kraškega doma za starejše, ki jih pogublja Alzheimer, da je v njem glavno vlogo prvič odigral Sandi Pavlin, ki je na velikem platnu debitiral že davnega leta 1968 (Peta zaseda), in da je tako tih in delikaten kot štikel Non ho l’età, s katerim je 16-letna Gigliola Cinquetti leta 1964 osvojila Sanremo in Evrovizijo, a ne skriva tiste mučne »humanitarne« represivnosti, s katero družba starejše ljudi spravlja z oči. (Cankarjev dom, Domžale, Celje, Maribor, Izola, Krško, Ptuj, Radovljica, Kočevje)