Respect

zadržan +

Kraljica soula.

Filmske biografije genijev so vedno videti neverjetno klišejsko, še toliko bolj klišejsko pa so videti filmske biografije genialk – revno otroštvo, spolne zlorabe v mladosti, odkritje čudežnega glasu, prvi nastopi (običajno v cerkvi), posesivni, brutalni moški, hitra slava, ljubosumje in nasilje v družini, droge in alkohol, padec z odra, ponižanje, triumfalni comeback. Tako – zelo wikipedijsko – se odvrti tudi Respect, biografija Arethe Franklin (Jennifer Hudson), »kraljice soula«, le da njeno osvobajanje in bežanje pred moškimi (tudi pred slavnim očetom-pastorjem, Forestom Whitakerjem), ki jo hočejo kontrolirati (in se polastiti njenega glasu), dobi še glamur gibanja #MeToo (»Tvoj očka ni lastnik tvojega glasu!

Noben moški ni lastnik tvojega glasu!«), toda film, ki sicer omeni Arethino aktivistično simpatiziranje z Martinom Lutherjem Kingom in Angelo Davis (in ki po drugi strani ne skriva, da so ji »pravi« glas pomagali najti belci, belski producenti in glasbeniki), je brez ostrine, ki jo kliče štikel Respect (pa tudi dejstvo, da je prvega otroka – po posilstvu – rodila že pri dvanajstih!), in brez magnetnosti, ki te kar prilepi na štikel (You Make Me Feel Like) A Natural Woman. Ne, njeno življenje ni bilo klišejsko. (kino)