Beda pod fasado milijarderskega blišča

Če ste si naredili uslugo, se prepustili hajpu in si predvajali vsaj nekaj epizod uspešnice televizije HBO Nasledstvo (Succession), ste se brez dvoma kmalu za tem vdali v usodo maratonskega buljenja v ta absolutni presežek sodobne televizijske produkcije. Naj gre za kritike ali za navadne gledalce, za strokovnjake ali za laike, občinstvo Nasledstva v celoti soglaša, da je to nesporno ena najboljših nadaljevank našega časa.

Nekaj izjemno zabavnega in eksotičnega je v tem satiričnem portretu pokvarjenega življenja nepotešljivo pohlepnih bogatašev, ki drug drugega teptajo v neizmerni želji po moči – navsezadnje gre za brezčasne, skoraj nekoliko shakespearjanske motive, zapakirane v visokoproračunsko, skrajno estetizirano in – morda najpomembnejše – izjemno duhovito TV-dramo, ki se bo po občutno predolgem premoru (ta je seveda posledica pandemije koronavirusne bolezni) čez dober teden končno nadaljevala s težko pričakovano tretjo sezono. Peščica elitnih kritikov, ki je imela privilegij nove epizode videti že pred navadnimi smrtniki, je soglašala, da je prihajajoča sezona najboljša doslej.

Čeprav je Nasledstvo zgodba o izmišljeni dinastiji, navdih pravzaprav črpa iz resničnosti, saj deloma temelji na življenju medijskega mogotca Ruperta Murdocha in njegove družine. To trditev med drugim potrjuje podatek, da je Jesse Armstrong, glavni scenarist, izvršni producent in idejni vodja serije – sicer avtor čislanih britanskih črno-komičnih satir, kot so The Thick of It (2005–2012), In The Loop (2009) in Four Lions (2010) –, pred desetletjem napisal scenarij za film, naslovljen preprosto Murdoch. Predloga ni doživela filmske upodobitve, je pa postavila temelje za Nasledstvo.

Serija spremlja hudo disfunkcionalno družino patriarhalnega mogotca Logana Roya, lastnika podjetja Waystar Royco, enega največjih medijskih konglomeratov v ZDA, in očeta štirih otrok – Kendalla, Romana, Siobhan in Connorja. Ti si med seboj vztrajno zabadajo nož v hrbet v želji po prevzemu očetovega imperija (takšna sta Kendall in Siobhan, ki bi za uresničitev kariernih ambicij verjetno privolila tudi v bratomor ali še kaj hujšega) ali pa se le prepuščajo sprevrženo ekscesnemu hedonizmu, ki jim ga omogoča Loganovo neizmerno bogastvo. Najstarejši, a najbolj izgubljeni sin Connor se denimo zaroči s prostitutko in na dražbi za pol milijona ameriških dolarjev kupi posušen Napoleonov penis (ki to seveda ni). V blodnjavosti skuša celo kandidirati za predsednika Združenih držav Amerike, s hladnokrvnim očetom, ki je nad njim že zdavnaj obupal, pa se skuša zbližati tako, da mu za rojstni dan podari komplet za peko kruha z drožmi.

Čeprav je Nasledstvo zgodba o izmišljeni dinastiji, navdih pravzaprav črpa iz resničnosti, saj deloma temelji na življenju medijskega mogotca Ruperta Murdocha in njegove družine.

A šalo vsaj za trenutek na stran: Nasledstvo tudi onkraj humorja ponuja slikovit vpogled v perverzni vsakdanjik »enega odstotka«, v grenko-sladko resničnost najbogatejših: v njihovo razkošno, vendar nesrečno življenje (po vsakdanjih opravkih se vozijo s helikopterji, zaradi čustvene nestabilnosti pa obiskujejo terapevte), pa tudi v njihove umazane posle, politične spletke, korupcijo in dediščinske zdrahe. Serija se pogosto zdi kot posodobljena različica Kralja Leara, začinjena s prvinami grške tragedije: Nasledstvo je zgodba o izkoriščanju moči, hinavskih izdajstvih, nepotešljivem pohlepu in nezdravi tekmovalnosti med privilegiranimi, a hudo degeneriranimi člani družinskega imperija Roy – pa tudi zgodba o odsotnosti ljubezni, ki je posledica pretirane prisotnosti denarja.

Kljub temu to še zdaleč ni resnobna, temveč precej lahkotna, vseeno pa izjemno napeta serija, ki je prežeta s toliko črnega humorja, da je kljub resnosti nekaterih tem, s katerimi se ukvarja, pravzaprav ena daleč najbolj zabavnih vsebin, ki si jih lahko ogledamo na televiziji. Ustvarjalec serije Jesse Armstrong je za časnik New York Times povedal, da »drama, ki se jemlje preresno, ni resnična predstavitev sveta, saj pripisuje preveliko verodostojnost načinu, na katerega se najmočnejši ljudje sami predstavljajo svetu. Dejstvo je, da imamo vsi frustracije in težave v osebnih odnosih, ki pa so pravzaprav pogosto komične – in če bi to izključili, bi lagali.«

Krohotali se boste že zgolj ob surovih žaljivkah, s katerimi se osrednji liki serije nenehno obkladajo. Ko eden bolj komičnih likov, naivni bratranec Greg, s katerim se gledalci še najlažje poistovetimo, saj je svet najbogatejših tuj tudi njemu, v njem pa se znajde kot riba na suhem, sredi druge sezone trpi za glivično okužbo stopal in skuša svojega »mentorja« pomiriti, češ da gre zgolj za »benigne glivice«, mu ta odvrne: »To je pa odličen naslov za tvojo avtobiografijo!« Na bratranca Grega se iz epizode v epizodo kot plaz usipa še veliko drugih domiselnih žaljivk, denimo »najrevnejši bogataš v Ameriki«, »najvišji pritlikavec na svetu« in »najšibkejši mišičnjak v cirkusu«.

Podobno je z drugimi liki. Ko najmlajši potomec dinastije Roy, cinični playboy in žurer Roman, sarkastično pohvali novo puhovko sestrinega zaročenca, ga vpraša: »S čim pa je napolnjena? S tvojimi sanjami in upanjem?«

Roman, ki je nesporno eden najbolj komičnih likov, hladnokrvne zmerljivke strelja kot po tekočem traku: »Videti si kot dildo, ki je bil namočen v ostanke britja.« »Smrdi, kot bi tu umrl trgovec s sirom in svoj penis pozabil v siru brie.« »Kot prepoteno truplo je.« »Oče bi raje videl, da bi mama rodila odpirač za pločevinke, saj bi bil tako vsaj za nekaj uporaben.«

Hladnokrvni člani dinastije Roy pa ne zmerjajo zgolj sorodnikov: ko se družina odpravi na Madžarsko – na vsakoletni odmerek tradicionalne aristokratske rekreacije, na lov –, eden od likov vdihne svež madžarski zrak in pripomni: »Ah, Evropa! Kakšen lep košček od vojne razdejane, srhljive, antisemitske, vampirske, avtoritarne Evrope!«

Ko o osnovni premisi serije razmišljamo zgolj kot o »črnem na belem«, se lahko zdi motiv disfunkcionalne družine pokvarjenih aristokratov precej prežvečen, celo klišejski. Ne zgolj zaradi dramskih in literarnih klasik, temveč tudi zaradi bogate zgodovine televizijskih in filmskih izdelkov s podobno vsebino, denimo britanske Downton Abbey (2010–2015) in danske Zapuščine (2014– 2017). A Nasledstvo podobne zgodbe predstavlja na svojevrsten, režijsko izjemno svež, vsebinsko pa izrazito ironičen in satiričen način.

Pri tem je zgovorno, da je z ustvarjanjem te serije povezan tudi Adam McKay, ki mu je v čislanem filmu Velika poteza (The Big Short, 2015) uspelo v presenetljivo zabavni luči predstaviti celo tako suhoparno, na videz dolgočasno zgodbo, kot je razvpiti finančni zlom leta 2008. In podobno, kot je Velika poteza navduševala z domiselnim krmarjenjem med žanri in toni pripovedovanja (od satire prek drame do dokumentarističnega načina obravnave), je tudi Nasledstvo tako prepričljiv in gledljiv izdelek večinoma prav zaradi drznega žanrskega eklekticizma. Zahrbtna tekmovalnost v uglednih dvorcih, ki jo spremljamo v seriji, pogosto spominja na spletkarske igre moči iz priljubljene fantazijske serije Igra prestolov (Game of Thrones, 2011–2019), politični zapleti zbujajo neizogibne asociacije na satirični prikaz sodobnega makiavelizma iz serije Hiša iz kart (House of Cards, 2013–2018), skoraj neprijetno nerodni komični odlomki pa zapolnjujejo velikansko luknjo, ki je v popularni kulturi nastala po izteku priljubljene humoristične nanizanke Pisarna (The Office, 2005–2013).

Nasledstvo je zgodba o izkoriščanju moči, hinavskih izdajstvih in nepotešljivem pohlepu. Pogosto se zdi kot posodobljena različica Kralja Leara, prežeta s satiričnim črnim humorjem in začinjena s prvinami grške tragedije.

Ob vsem vzhičenem opevanju Nasledstva, ki zadnja leta preplavlja medijski prostor in medmrežje, je pogosto zaznati tudi prepričanje, da gre za najboljšo serijo po Sopranovih (The Sopranos, 1999– 2007). Med serijama prepoznamo precej vzporednic. Tudi Matthew MacFayden, eden izmed igralcev izjemnega ansambla Nasledstva, je serijo takole primerjal s Sopranovimi: »To je kot velika zgodba grške družine, kar je zelo podobno kakor pri Sopranovih. Vsi so gangsterji, a hkrati so družina in najzanimivejši so prav družinski odnosi, dinamika, vzponi in padci, ljubezen in pomanjkanje ljubezni, ranljivost in podobno.«

Sopranovi sicer prikazujejo mafijsko družino, Nasledstvo pa medijsko dinastijo, a v obeh serijah sprva z nekaterimi liki – čeprav so slabi ljudje, pravzaprav zločinci, ki počnejo in govorijo grozljive stvari – simpatiziramo, zanje »navijamo«, sčasoma pa ugotovimo, da so tudi vsi »antijunaki« zgolj zlikovci.

Maratonska dolžina televizijskih serij omogoča počasen, celovit razvoj večplastnih likov, in prav v tem je eden največjih čarov Nasledstva: z vsako epizodo, z vsakim prizorom, z vsakim podlim dejanjem ali primitivno izjavo osrednjih likov z njih olupimo nadaljnjo plast in spoznamo, da so pod navidezno večplastnostjo pravzaprav izjemno enodimenzionalni. Spoznamo, da so vsi pokvarjeni in da so protagonisti pravzaprav antagonisti. In še pomembneje: spoznamo, da se pod fasado milijarderskega blišča skriva neizmerna beda.

Televizijska nadaljevanka:
Nasledstvo
Kje: HBO GO
Kdaj: tretja sezona od 18. oktobra 2021