Uroš Slak nikoli ni bil v gorah

Uroš Slak je v prvi oddaji Ena na ena kar malce presenetil, pokazal je, da je Aleš Hojs en trol in grobjan, neprijetna in skrajna oseba. In vendar nismo bili navdušeni – ker mu je kljub temu že s tem, da ga je izbral za svojega prvega gosta, dal veljavo. To je stara metoda Uroša Slaka: češ, seveda sem tudi njega povabil, a sem mu postavil tudi vsa vprašanja. In ko bo prišel njegov nasprotnik, mu bom tudi postavil vsa vprašanja – to je moja profesionalnost. A to seveda ni res. Slak je eden spretnejših voditeljev, ki pa ves čas promovira neoliberalni kapitalizem.

Zato je bil pogovor s protestnico in sindikalistko Teo Jarc predvidljiv. Seveda Slak ni predvajal posnetka, ko Janša na Kredarici reče Tei Jarc, da »ni vedel, da imajo v psihiatrični bolnišnici Polje dan odprtih vrat«. Prav zanimivo bi bilo videti, kako bi se Slak odzval, če bi njemu kdo to zabrusil. Verjetno bi ga pograbilo eno samo tovarištvo do tega človeka. Ali pa bi iz žepa potegnil kodeks slovenskih planincev in citiral nesramnemu sogovorniku prvi člen četrtega poglavja, ki govori o tovarištvu v gorah.

A je moral Slak to planinsko tovarištvo zelo napihniti, da bi lahko stisnil v kot Teo Jarc in jo prikazoval kot žensko, ki je grobo napadla ubogega premiera. Pa saj gore niso cerkev, planinske koče pa niso zakristija, o čem vendar govori Slak? In če že to misli, kako to, da nikoli ne problematizira, da neka politična stranka ves čas zlorablja prav gore in prav ta Triglav? Mar Slak ni opazil, da SDS politizira planinstvo, obremenjuje gore s strankarskimi shodi, vodi na Triglav politike, domače in tuje, z drugimi besedami, počne prav to, kar naj se v gorah ne bi počelo? Se pravi: SDS lahko naprej spolitizira gore, a Tea Jarc se mora delati, da se to ni zgodilo? Kako sprenevedavo.

V nadaljevanju pogovora se je pokazalo, kako spretna je Tea Jarc: eno leto in pol protestništva in prej štiri leta vodenja sindikata prekarnih ( ja, mladi so prekarni) jo je že zelo izoblikovalo in iz nje naredilo profesionalno aktivistko. Točno tako aktivistko, kot mora biti, če sploh želi biti slišana. Da, tudi zato, ker je ženska. In kaj je njena značilnost? Da povzdiguje glas. Da, to je njeno orožje. Povzdigovati ga mora zato, ker je drugače ni. Ne obstaja. Če ne bi povzdigovala glasu, ne bi prišla v oddajo Uroša Slaka in ne bi mogla spregovoriti o tem, za kar se zavzema, in ne bi mogla spregovoriti o problemih, na katere opozarja. Drugače problemi, o katerih govori, pač ne pridejo v javnost, ne pridejo na POP TV.

Je pa hecno, kako pomembno je bilo poudariti, da je šla Tea Jarc lani na morje in da si je tam najela tudi avto. Mar sindikalisti tega ne smejo? Zakaj pa ne? Morajo biti revni? In ne smejo imeti visoke plače? Res? Zakaj ne? Tudi najboljši sindikalisti, ki se pogajajo z vodilnimi menedžerji, ne? Zakaj ne bi tudi sindikati imeli najboljših zastopnikov? Mar ni zanimivo, kako pogosto prav POP TV opozarja na plače sindikalistov – čeprav te plače dobijo od svojih članov, sindikati se pač financirajo s sindikalno članarino. No, saj, Tea Jarc ima minimalno plačo.

Tea Jarc je za Uroša Slaka grožnja. Groza. Ko jo gleda, v njej vidi grožnjo kapitalizmu. Vidi višje davke.