Tri nadstropja

Navadni ljudje.

Monico (Alba Rohrwacher) v mirnem, zapuščenem rimskem primestju ponoči zgrabijo porodni krči, zato začne kriliti z rokami in klicati na pomoč (taksi!), toda avto, ki pridrvi mimo, ji ne ustavi, ampak najprej povozi žensko, ki prečka ulico, potem pa se zabije v bližnjo stanovanjsko stavbo – Monica rodi, ženska umre, ošabni, brezvestni najstnik (Alessandro Sperduti), sicer sin strogega sodnika (Nanni Moretti) in sodnice (Margherita Buy) iz zgornjega nadstropja, ki je pod vplivom alkohola zakrivil prometno nesrečo, pa bo moral pred sodišče in zelo verjetno v ječo.

Film Tri nadstropja, ki ga je Nanni Moretti, avtor Dragega dnevnika in Sinove sobe, posnel po romanu izraelskega pisatelja Eshkola Neva, je poln takšnih ironičnih simetrij: ena ženska rodi, druga umre, do smrti jo povozi sin dveh sodnikov, ena družina otroka dobi, druga ga izgubi, v pritličju – tja je priletel avto – pa z ženo (Elena Lietti) in sedemletno hčerko stanuje Lucio (Riccardo Scamarcio), tipični jezni belec, ki je prepričan, da je ostareli, že rahlo dementni Renato (Paolo Graziosi), njihov sosed, spolno zlorabil njegovo hčerko, a se obenem – ja, ironično – seksualno zaplete z Renatovo najstniško vnukinjo (Denise Tantucci). Šoki, travme, katastrofe, toksični moški, ki se jih tu res ne manjka, in notranji mrak navadnih ljudi so tako smrtno resno banalni in telenovelistični, da kar ne morete verjeti, da gledate Morettijev film, ki je videti kot Usodna nesreča v Sinovi sobi in ki deset turbulentnih let spravi v dve brezosebni uri. (Kinodvor)