Frank Herbert: Otroka peščenega planeta

+ + + +

Muharjenje na Arrakisu, Sipini

V prvih dveh delih knjižne serije Sipina (Dune), v Peščenem planetu (težko pričakovani film Denisa Villeneuva, posnet po njem, bo premiero doživel 21. oktobra) in Mesiji s peščenega planeta, se je ameriški znanstvenofantastični pisatelj Frank Herbert (1920–1986) sredi šestdesetih let, torej pred drugimi, ukvarjal z zavojevanjem. Najprej s planetarnim – sipinski in suhi planet Arrakis pride od zunaj preobrazit in žlahtnit ekolog, ki si želi nanj vrniti vodo. Nekoč je tam že bila, zdaj pa je to največja dragocenost. Vendar ima planet še drugo, večjo vrednost, parstometrski črvi, ki zlahka požrejo zaselek ali kombajne, proizvajajo melanžo, drogo, s katero potujejo medplanetarno, omogoča pa tudi vpoglede v naravo časa. V drugem delu vidimo, kako melanža na vrh naplavi Paula Ateidesa Muad’diba, nosilca vsekozmičnega džihada – Herbert prenikavo vpelje besednjak in mentaliteto puščavskih ljudstev in njihovih verskih konceptov –, in ga postavi v vlogo tirana, ki pogublja svetove, podprt z drogo, ki jo vsi potrebujejo. Tretji del, Otroka peščenega planeta, je mističen, karkoli že to komu pomeni.

Začne se s Pridigarjem, ki je morda preživeli Paul, in ta napoveduje konec sveta in zrušenje dinastije, ki jo je sam ustvaril in utrdil. Vendar je spletka v spletki seveda bolj zapletena –dvorjani, vladarica, ki jo je zasvojila melanža, dinastija, ki je prej vladala v svetu, pa Paulova mati, ki je visoka, čeprav uporna vojščaška nuna in ima prste vmes pri plodilni strategiji, s katero naj bi nekakšne jezuitinje, strokovnjakinje tudi za mentalno bojevanje in vplivanje na odločitve drugih, prevzele nadzor nad vladarji vesolja.

Otroka peščenega planeta je zgodba o njenih vnukih, ki sta izpostavljena različnim vplivom in mahinacijam, vendar se izvijeta v nekaj čez-človeškega. Herbert porabi veliko prostora, da bi to odvzemanje jaza in topljenje mej z vsem zunaj popisal, vendar je pri tem nekako suh in tezen. Zanimivejša je regresija, ki jo doživi bodoči suveren, ko se spusti na raven reptilnega oziroma nečesa na čudni meji med rastlinskim in živalskim, hkrati pa v svojih vizijah razpleta niti časa in trga usodnost. Seveda je kot tak ne le jasnoviden, tudi nepremagljiv in s supermočmi, hkrati ima zavest o svojem koncu, ko bo moral kot kakšni poglavarji srednjeameriških ljudstev v svet teme, na raven peščenega črva, da bo ohranil njihov rod, potem ko je svojega zapustil.

V tretjem delu je še vedno veliko akcije, to je še zmeraj roman kute in meča, postavljen v puščavo, vendar smo lucidnih Herbertovih poimenovanj že vajeni, prav tako razslojenosti zarot. Ubesedenje načinov samokreiranja pobožanjenca pa je od šestdesetih let, ko je bil roman napisan, doživelo neznanski razcvet in Herbert nujno učinkuje nekoliko naiven. Tretji del torej zašpili dosedanjo serijo, v kateri se imajo zvrstiti še tri, v slovenščino doslej neprevedene knjige. Vendar nas morda očara nekoliko manj kot Herbertova prejšnja, za čas nastanka osupljivo izdelana in lucidno izpisana dela.