James Blake: Friends That Break Your Heart

+ + +

Ikonični Scott Walker je bil med tistimi raritetami popularne glasbe, ki so se v 60. letih uveljavile kot najstniški fenomen, a se je kasneje predal raziskovanju novih glasbenih svetov in v novem tisočletju glasbeno pot končal kot zastavonoša sodobne avantgarde. Vendar je kariera večine sodobnih (kant)avtorjev diametralno nasprotna. Od kompleksnega, izrazno drznega muziciranja sčasoma vodi k brzdanemu, varnemu, znanemu – kar bi lahko primerjali z zanesenjaškim političnim revolucionarstvom mladih ljudi, ki sčasoma sublimira v sredinsko socialdemokratsko konservativnost. V to kategorijo muzičarjev spada britanski kantavtorski producent, ki se je prelevil v vsem ljubega r&b slavčka. To je James Blake, predstavnik novodobnega atmosferičnega elektronskega baladerstva, ki uteleša tisti specifični vajb mrzlega, deževnega londonskega jutra z meglicami, hlapečimi iz jaškov, in ekrani, ki na podzemni bolščijo v utrujene potniške obraze. Blakova muzika je že od začetka čustveno precej enodimenzionalna, fokusirana na specifično urbano svetobolje in postinternetno melanholijo – na občutek, da nam v življenju stalno nekaj manjka.

Njegova diskografija je polna zavojev na levo in desno, introspektivnih klubskih koračnic, samopomilovalnih izpovedi in atipičnih sodelovanj – požela je veliko odobravanja tako poznavalcev kot zvezdnikov kova Beyoncé in Kanye West. A v zadnjih letih smo bili priča iskanju bolj izčiščene in dostopnejše inačice njegovega hrepenečega glasbenega izraza. Friends That Break Your Heart je verjetno njegov najbolj ukročen in v smislu širjenja glasbenih obzorij najbolj nenavdahnjen studijski album. Blake nam suvereno servira nezahtevne elektrificirane r&b štiklce, pri katerih bolj kot instrumentali – ki so večinoma baladno minimalistični, osnovani okoli repetitivnih, rahlo vibrirajočih klavirskih/sintovskih motivov in zamolklih ritmičnih pulzov – prednjači njegov tresoči se falzet, ki se mestoma razraste v večglasja. A noben izmed komadov, z izjemo pogojno klubskega kandidata I’m So Blessed You’re Mine, ne izstopa iz povprečja. Izkušnja njegove muzike je linearna, brez nenadnih razpoloženjskih ali izraznih zasukov, ki bi nas zbudili iz polsna. Izjema so nekateri primeri z gostjami, kot sta r&b mojstrica SZA in kantavtorica Monica Martin, ki njegovi relativno monokromni muziki – v naslovnem komadu se Blake nevarno približa izrazu Justina Vernona (Bon Iver) – vlijejo nove zvočne odtenke.

Blake ostaja mojster preprostih r&b balad in izpovednih verzov, ki skozi oči krhkega urbanega moškega nizajo podobe zlomljenih src in izgubljenih prijateljstev. A na pričujočem albumu ta recept izpade nekoliko preveč predvidljivo, neprepričljivo, mlahavo – muzika, ki naslavlja vaša srca, a ob tem (pre)pogosto podleže nadležnemu vzdihovanju.