Nezakonite aretacije?

Policija je, preden je na udeležence shoda proti pogoju PCT začela metati solzivec, aretirala vodjo protestov in predsednika politične stranke Resni.ca Zorana Stevanovića ter glasbenika Zlatana Čordića – Zlatka. Očitala jima je storitev kaznivega dejanja hujskanja k upiranju. Oba sta bila sicer kasneje izpuščena na prostost, a vprašanje tovrstnih aretacij ni nepomembno, saj preveč spominja na totalitarne oblasti, ki redno zapirajo vodje protioblastnih protestov.

Pravna mreža za varstvo demokracije je v dneh po aretacijah na svoji spletni strani objavila pravno mnenje, ki ga je napisal ustavni pravnik Igor Vuksanović. »Policija je očitno našla novo ’tehnologijo discipliniranja’ nepokornih množic. Pridržanja, hišne preiskave in ovadbe zaradi domnevno storjenega kaznivega dejanja iz 302. člena KZ-1 utegnejo postati splošno uporabljeno orožje proti organizatorjem organiziranih shodov in proti tistim, ki jih policija šteje za dejanske organizatorje (po njenem le navidez) neorganiziranih shodov,« med drugim piše v pravnem mnenju.

Iz odločbe o pridržanju Čordića izhaja očitek policije, da je z glasnim pozivanjem prek mikrofona in ozvočenja ter z gestikuliranjem, naj mu sledijo po ulici, protestnike hujskal k upiranju ukazu policije, naj se javni shod razpusti. Ti pozivi naj bi dejansko povzročili, da so se protestniki začeli premikati po ulicah centra Ljubljane ter kršiti javni red in mir, tako da policija ni mogla takoj izvršiti ukazane razpustitve shoda.

Tožilstvo je zoper Čordića zahtevalo pripor, ki pa ga je zunajobravnavni senat zavrnil in v bistvu s tem zavrnil interpretacijo policije (in tožilstva), da je Čordić storil kaznivo dejanje hujskanja k uporu. To kaznivo dejanje je po zakonu lahko storjeno s hujskanjem »k nasilnemu upiranju zakonitim odločbam ali ukrepom državnih organov«. Poudarek je na besedi nasilno. Vuksanović v svojem mnenju sicer omenja sodno prakso za to kaznivo dejanje, in sicer pravnomočno obsodilno sodbo zoper osebo, »ki je (med policijsko intervencijo v romskem naselju) pozivala množico dvajsetih do tridesetih ljudi, naj ’razbijejo’ policista, čemur je sledila kanonada metanja različnih predmetov, ki so poškodovali policijsko vozilo. Šlo je torej za hujskanje k uporabi aktivne fizične sile.«

Čordićevo ravnanje očitno ne ustreza opisanemu in kaže, da si je policija očitno preširoko razlagala ta zakonski člen. Hujskanje k nasilnemu upiranju je po mnenju policije enako pozivanju udeležencev shoda, naj še naprej protestirajo, česar pa nikakor ni mogoče enačiti. Temu v prid govori tudi praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), po kateri »nespoštovanja policijskih ukazov in formalne kršitve oblastnih prepovedi samih po sebi (’razidite se, ne hodite po sredini ceste, shod je v neskladju s PCT pogojem’) pač ni mogoče šteti za nasilje protestnikov – oziroma za legitimen razlog za tako brezkompromisno oblastno poseganje v ustavno varovano pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj, kot je kaznovanje ’hujskačev’ (k tem in takim formalnim kršitvam) za kaznivo dejanje.«

Čeprav sta bila oba aretirana pozneje izpuščena, pa zgodba očitno še ni končana. Vsaj v primeru Stevanovića ne. Oziroma kot piše v pravnem mnenju: »Preiskovalni sodnik, ki je odredil hišno preiskavo pri Stevanoviću, je na primer očitno že sprejel, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženi storil to kaznivo dejanje.«

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>