Še en protiustaven ukrep za varovanje zdravja

Vrhovno sodišče je odločilo, da za izrekanje glob zaradi nenošenja zaščitnih mask ni pravne podlage, in v konkretnem primeru ustavilo postopek. S tem je smiselno potrdilo pol leta staro podobno odločitev višjega sodišča v Kopru. Njegova odločitev prav tako pritrjuje opozorilom pravne stroke na čelu z ustavnim pravnikom dr. Andražem Terškom, ki o pravni nevzdržnosti vladnih odlokov govori že vsaj poldrugo leto in je glede tega vprašanja na ustavno sodišče vložil zahtevo za presojo ustavnosti.

»Odločilno vprašanje pri presoji je bilo, ali je mogoče kršitev zapovedi nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih opredeliti kot kršitev ukrepov, s katerimi se ’prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih’ na podlagi 39. člena zakona o nalezljivih boleznih,« piše v sporočilu za javnost vrhovnega sodišča. In senat treh vrhovnih sodnikov (v katerem je proti odločitvi glasovala vrhovna sodnica Barbara Zobec) je presodil, da »se zapoved nošenja zaščitne maske po svoji vsebini odločilno razlikuje od posegov v svobodo gibanja. Te zapovedi ni mogoče razumeti kot oblike prepovedi ali omejitve gibanja prebivalstva na določenih območjih, ampak kvečjemu kot samostojen poseg v svobodo ravnanja (35. člen ustave), ki zahteva samostojno pravno podlago.« Zapišimo preprosteje, v tem primeru pride v poštev prastaro pravno pravilo, da nihče ne more biti kaznovan za dejanje, ki v zakonodaji ni določeno kot kaznivo.

Predsednik vlade Janez Janša se je na sodbo odzval na Twitterju: »Neverjetno.

Povsod drugod po EU se je sodna veja oblasti trudila pomagati reševati zdravje in življenja ljudi.« Gre za pričakovan in v primerih, ko so vladni ukrepi (za nazaj) spoznani za neustavne, pogosto uporabljen odziv vladnih predstavnikov. Njihova argumentacija je vedno enaka, sklicujejo se na to, da je vlada (četudi protizakonito in protiustavno) z zapovedjo o obveznem nošenju mask in kaznovanjem kršiteljev poskrbela za zdravje in reševala življenja v najtežjem obdobju epidemije. A tak argument ne zdrži.

Prvič, vrhovno sodišče se ni opredelilo do smiselnosti uporabe mask, pač pa zgolj do zakonitosti in do ustavnosti vladnega ukrepa. Storili so točno to, kar počne sodna veja oblasti povsod po EU. Drugič, enak ali še boljši učinek varovanja zdravja bi bil dosežen, če bi vlada in njena večina v državnem zboru po vzoru drugih držav primerno posodobili zastareli zakon o nalezljivih boleznih in uvedli pravno podlago za ukrep obveznega nošenja mask, s pogoji za izrekanje in varovalkami vred. Po tem bi imela Slovenija pravno podlago za varovanje zdravja z maskami in ne bi prihajalo do medepidemijske kršitve človekovih pravic. Vse to lahko prinese posledice, recimo stroške za proračun, ki bodo nastali z vračanjem nezakonito izrečenih kazni in s pravnimi postopki samimi.

A takšnih primerov sistematičnih (vladnih) kršitev človekovih pravic zaradi preživetega in neposodobljenega zakona o nalezljivih boleznih se je v zadnjem času nabralo že kar nekaj. Vladi je pravna praznina ustrezala. Ne nazadnje je maja letos ustavno sodišče del zakona o nalezljivih boleznih spoznalo za neustavnega, prav tako pa so postale neustavne omejitve in prepovedi gibanja, ki so se izrekale na podlagi tega zakona. Sreča za vlado v tem primeru je bila ta, da je ustavno sodišče pokazalo precej razumevanja in dovolilo nekakšno izjemo od pravila, in sicer da kaznovani zaradi kršitev (neustavnih) omejitev gibanja, ki so kazen že poravnali, ne morejo zahtevati povračila.

Čeprav aktualna sodba vrhovnega sodišča ni javna, verjetno takšnih ali podobnih omejitev za povračilo nezakonitih kazni ne vsebuje, saj redno sodstvo o tovrstnih vprašanjih ne odloča. To pa verjetno pomeni, da imajo vsi, ki so bili kaznovani zaradi nenošenja maske, dobre možnosti, da jim uspe z zahtevami za sodno varstvo ter dosežejo izbris kazni in povračilo plačane globe.