Film / Dune: peščeni planet

za +

Bogastvo vesolja.

V Shakespearovi tragediji Romeo in Julija imate veronski družini Capulet in Montague, ki ju spre kapital – trga si očitno ne znata razdeliti po mirni poti. A to je trgu v karakterju – nikoli ni razdeljen tako, da ne bi klical nasilja, vojne ali revolucije. V filmu Dune, posnetem po kultni sci-fi klasiki Franka Herberta, pa imate vesoljski družini Atreides in Harkonnen, ki ju prav tako spre kapital – Arrakisa, peščenega, puščavskega, zelo, zelo oddaljenega planeta, si ne znata razdeliti po mirni poti. Ne da je to mogoče: na tem planetu – veliki, neskončni sipini, na kateri so morda posneli Angleškega pacienta – so namreč največja nahajališča »začimbe«, posebne psihoaktivne substance, ki odpre vrata percepcije in omogoči vpogled v prihodnost in brez katere je intergalaktično potovanje nemogoče. Naravna bogastva na Arrakisu, tem novem krasnem svetu, so preprosto prebogata in preveč strateško pomembna, da ne bi klicala vojne.

Permanentna bobneča, grmeča, psihedelična zvočna kulisa, ki jo je ustvaril Hans Zimmer, zveni kot soundtrack vojnega kapitalizma. Jasno, vsa ta silna naravna bogastva – intergalaktična nafta – niso brez prvotnega, staroselskega lastnika: au contraire, staroselski Fremeni še vedno živijo na tem planetu, toda v podrejenem položaju. Dune, intergalaktično kolonijo, je dal vrhovni imperator najprej v upravljanje dinastiji Harkonnen, ki pa se s svojim pogoltnim »civiliziranjem« ni izkazala, tako da zdaj z njo upravlja dinastija Atreides, ki jo vodi karizmatični vojskovodja Leto (Oscar Isaac), njegov mladi, čedni, negotovi sin Paul (Timothée Chalamet), dejansko »speči« superjunak s preroškimi sanjskimi »vizijami«, pa – podobno kot Neo v Matrici – čaka, da se izpolni izrek: »Velik človek ne hlepi po vladanju, ampak je k vladanju poklican.« A preden bi lahko postal mesijanski The One (pognali ga bodo »do skrajne meje«, slišimo), se bodo v Atreidese, novo fevdalno gospodo, uprli »beduinski«, jamski staroselci, ki imajo dovolj tega kolonialnega plenjenja (Arrakis, alias Dune, je alegorija kolonialne Afrike, tiste iz Conradovega Srca teme), Harkonneni, ki si hočejo ponovno prisvojiti lukrativno kolonijo, in orjaške, črvaste, falične, grizlijevske pošasti, ki živijo v teh sipinah in ki so precej večje in hujše od podzemskih črvastih pošasti, pred katerimi sta v Drhtenju bežala puščavsko mestece Perfection in Kevin Bacon.

Ja, puščavski pesek je živ – kot kapital. Ljudi požre. In ja, bogastvo – naravni viri, »začimbe«, kapital, pohlep, logika profita – je destruktivno, pogubno, kataklizmično. Kot skrinja Stare zaveze v Spielbergovem Lovu za izgubljenim zakladom. Kot zlato v Hustonovem Zakladu Sierra Madre. Od filma Dune do Kevina Bacona je manj kot šest korakov, manj kot šest korakov pa je tudi od filma Dune do Lucasove Vojne zvezd, navsezadnje, Dune – slika »večnega« invazivnega, okupacijskega realkapitalizma, tistega brez alternative (hej, film se dogaja kakih 10 tisoč let v prihodnosti, zato ne preseneča, da je prihodnost kapitalizma fevdalizem in da se staroselci sprašujejo: »Kdo bo naš naslednji zatiralec?«) – je videti kot Vojna zvezd za intelektualce, kot metafizična verzija Vojne zvezd. Kot art film za multiplekse. Prihaja počasi, premišljeno, resnobno, teatralično, obredno, skoraj v transu, s transcendentalno zatopljenostjo, brez nenadnih akcijskih pospeškov in pokanja vicev, puščavo spreminja v tekst (berite!), vse – od palač do vesoljskih ladij – je monumentalno (kot bi bil državni arhitekt kak brutalist, bodisi William L. Pereira ali Ernő Goldfinger), masivni seti so spektakli zase, vedno je kaj videti, atmosfera je zgoščena, skrivnostna, mistična, zunajzemeljska, vsaka replika je težka, s šekspirjansko gravitacijo, imena likov so tako zapletena, da si jih lahko zapomnijo le feni (Glossu Rabban, Thufir Hawat, Liet-Kynes, Gaius Helen Mohiam ipd.), film od samopomembnosti kar rohni – in medli. A Arrakis spominja na puščavske planete iz Vojne zvezd (npr. na Tatooine), groteskni, amorfni, razlezeni, zaležani, neskončni »stalinistični« baron Vladimir Harkonnen (Stellan Skarsgard) na Jabbo the Hutta, Paul na Luka Skywalkerja, staroselska aktivistka Chani (Zendaya) na princeso Leio, Letovi estetizirani, fašizirani vojaki, ki prisegajo in marširajo, spominjajo na imperialne stormtrooperje, medtem ko sta Gurney Halleck (Josh Brolin) in Duncan Idaho (Jason Momoa), Paulova pustolovska mentorja, videti kot remiks Hana Sola. Zdi se, kot da bi skušal Denis Villeneuve na vsak način dokazati, da brez Herbertovega romana Dune ne bi bilo Vojne zvezd – pa tudi Scottovega Iztrebljevalca in Kubrickove Odiseje v vesolju, če smo že ravno pri tem.

Dune je filmska esenca, čarobni napoj – spice, »začimba«, ki filmu odpira možgane, bistri pogled, podaljšuje življenje in omogoča prihodnost. Razlog več, da je Villeneuvov Dune – dekonstrukcija kapitalističnih mitov o dobrih, miroljubnih kolonialistih, bremenu belega človeka, osvobajanju tretjega sveta, širjenju demokracije, manifestni usodi ipd. – videti kot kinetični bunuelovsko-malickovski sen o Herbertovem romanu Dune. Toda: kaj če je puščavski Arrakis le opustošena Zemlja? Kaj če je Arrakis le to, kar v prihodnosti ostane od Zemlje? Kaj če je Arrakis le puščava, ki so jo za sabo pustili kapitalizem in podnebne spremembe? Herbertov lapis philosophorum je najprej ekraniziral veliki David Lynch. Zdaj ga je ekraniziral veliki Denis Villeneuve. Čas je, da to stori še velika Ema Kugler. A kdor je videl njene filme (Phantom, Za konec časa, Odmevi časa, Človek s senco), bo vzkliknil: Dune je videti tako, kot da ga je korežirala Ema! (kino)