Lik in delo

Restavracija Majda
Via Duca d’Aosta 71, Gorica (Italija)
Tel.: +39 328 796 9652
Gospa Majda med mizami in kuhinjo plove od ponedeljka do petka od 11.30 do 15.00 ter od 18.00 do 23.00, ob sobotah kuha samo zvečer, ob nedeljah pa počiva.

Ambient:
poleti na vrtu, ki ga v prehodnem obdobju kombinirajo z manjšo vinoteko, v zimski sezoni pa se pogon prestavi v domačno, a udobno restavracijo

Napitki:
gospa Majda odpira zanimive steklenice, predvsem iz Brd (Collia) in Furlanije; kar velja zaupati njeni izbiri

Vegetacija: 
s polentami, njoki, paštami in jotami skozi obed zlahka pridejo tudi vegetarijanci; vegani so zavolj sirov in jajc v bolj zagonetnem položaju

Dostopnost:
lastnega parkirišča ni, če kanite uporabiti taksi, se pripravite na kaotična razmerja med »našimi« in »njihovimi« taksisti

Fino:
frtalja s tartufi s
teak robespierre
češpov njok

Ne tako fino:
obdobja brez gospe Majde
čisto navadni žlikrofi

Polenta z rikoto, pastičo in žlikrofi so stali 8, frtalja s tartufi 15, telečje ličnice s polento 15, robespierre 12 (+ 8 za kifeljčke in špinačo), češpovi njoki pa 6 evrov.

»A si upamo?« je na sredi ceste v Rožni dolini, pri nekdanjem mejnem prehodu iz socialistične sivine na obljubljeni Zahod, mencal vodja tokratne podaljšane odprave na Goriško. Na ono stran nas je vleklo dejstvo, da konzumska noga že dobro leto ni prestopila državne meje, pa tudi to, da na to-do listi že dolga leta vodimo ugledni, a prvoosebno še nepreverjeni starogoriški establishment gospe Majde.

Ta nas je na ponedeljkovo šesto popoldansko uro – za avtohtono prebivalstvo precej prezgodaj – pričakala s kozarcem osvežilnega penečega se vina in debato o visokih stroških, ki jih je treba plačevati za predvajanje prav po laško kričavega radia na ozvočenju. No, če vprašate nas, bi reč vsaj močno utišali, če že ne čisto izklopili in raje poslušali melodično Majdino razpredanje o tem, kaj vse je pripravila in še pripravlja v kuhinji, od koder je nato za ogrevanje kmalu prinesla pozdravne, na palčko nabodene pohančke iz pečenične file, v nadaljevanju večera pa še kar nekaj zanimivih, redkokje drugje videnih reči.

Prva taka zanimivčica je nekaj, čemur Majda pravi zrezek robespierre in da s tonom glasu vedeti, da bi morali vedeti, kaj to je. No, nismo, ampak je bilo vseeno odlično, tako konceptualno kot izvedbeno: tanko odrezane rezine govejega hrbta Majda skupaj z olivcem in rožmarinom položi na zelo zelo segret krožnik in takoj prinese k mizi – one rezine potem gost sam obrača in termično obdeluje s pomočjo krožnikove vročine, mehko meso pa na zadnjo pot pospremlja s starošolskimi ocvrtimi kifeljčki iz krompirjevega testa in dušeno špinačo. Majdina frtalja z umbrijskim tartufom – v odsotnosti istrskih zavoljo slabe letine – je nekakšna slastna, sočna, kremasta omleta; prav takšna je tudi počasi in dolgo kuhana mehka polenta, ki jo v različici tople predjedi postreže z naribano dimljeno rikoto, rjavim maslom in makom, kasneje pa jo priloži z rdečim vinom do konca zdušenim telečjim ličnicam.

Sredi večera, ko je gospa Majda svojo prezenco izza miz premaknila v kuhinjo, je razpoloženje v jedilnici zavolj precej manj angažiranega in ljudomilega gostoprimstva in vinoznalstva preostalega osebja rahlo upadlo, mogoče se nam tudi zaradi tega s pečenkinim zosom postreženi žlikrofi niso zdeli nič kaj posebnega, smo pa zato ponovno oživeli ob res izjemnih, za malo večjo golf žogico velikih češpljevih cmokih (ki jim Majda reče njoki) s popolnim mehkim krompirjevim testom, ravno prav sladkim osrčjem sliv in servirno opremo, ki so jo ob klasičnih na maslu praženih drobtinah, cimetu in sladkorju dopolnjevale še v omako zdušene slive.

Majda je upravičeno goriška gostinska institucija, na tem mestu pa upravičeno ugotavljamo, da je tako predvsem zaradi gospe same. Njena prisotnost na obeh gostinskih frontah za dotično restavracijo pomeni to, kar je za francosko kuhinjo maslo: vse je boljše z njo. Še na mnoga leta!