Izganjalec hudiča

Letošnja Noč grozljivk – noč groze, gorja & gravža – bo 31. oktobra v Kinodvoru potekala v znamenju Friedkinovega Izganjalca hudiča (Director’s Cut!), okultnega, neogotskega, že kar religiozno resnobnega šokerja, ob katerem je publika leta 1973 senzacionalistično omedlevala, bruhala ter doživljala infarkte, histerične transe in spontane splave. Nič čudnega: dvanajstletno Regan (Linda Blair), hčerko samske, neodvisne filmske igralke Chris O’Neill (Ellen Burstyn), ki pravkar snema kontrakulturni film (“Disneyjeva verzija zgodbe o Hošiminhu”), obsede Satan oz. Pazuzu, maščevalni asirski demon (s skrotovičenim glasom Mercedes McCambridge, oskarjevke, ozdravljene alkoholičarke in kadilke, ki je začela ponovno piti in kaditi, da bi pričarala tisti “demonični” glas, guturalno, atonalno sprostitev njenih skritih, potlačenih notranjih demonov). In tega uporniškega, deviantnega otroka iz disfunkcionalne družine (očeta ni), ki je skrenil z utečene poti, skušajo potem normalizirati. Najprej s terapijo, z ritalinom in pnevmoencefalogramom, ker mislijo, da gre le za izbruhe hiperaktivnosti, za somatsko motnjo, za patološko stanje, potem pa z eksorcizmom, “s stiliziranim ritualom, s katerim rabin ali duhovnik izžene takoimenovanega zavojevalskega duha.” Ne gre za shizofrenijo, kot misli mama, ampak za “somnambuliformno obsedenost”, kakršno najdemo “le pri primitivnih ljudstvih”, pravi direktor klinike. Signal, da Amerika postaja “primitivno ljudstvo”.

Demoničnega, obsedenega, konvulzivnega, hiperseksualnega otroka, ki se noče prilagoditi in ki se mu na koži izpiše napis “Pomagajte mi,” divje, brutalno, represivno – “s silo sugestije,” kot pravijo – vračajo v normalnost. Še huje: deklica se tako upira, da jo je treba mentalno spreobrniti, katarzično pokristjaniti, za kar potem poskrbita dva duhovnika, mlajši, skeptični oče Karras (Jason Miller), ki je izgubil vero v vero, in starejši, bolj neomajni oče Merrin (Max von Sydow), sicer arheolog in demonolog, ki Karrasu odisejsko zabiča, naj Pazuzuja ne posluša, ker laže, in to zelo zapeljivo – včasih laže tako, da laži meša z resnico. “Gre za psihološki napad!” Znanost je bila nemočna – klasična terapija je odpovedala. Otroci so tako “zašli”, da jih je lahko rešil le še Jezus Kristus. Le še čudež.

Izganjalec hudiča, ki je jezdil na vetru Rosemaryjinega otroka in bil posnet po romanu Williama Petra Blattyja (za filmske pravice je dobil tedaj obscenih 641.000 dolarjev!), a po malem izgledal tudi kot reimaginacija Magrittove karizmatične slike Empire of Light II (“predelavo” te slike – z očetom Merrinom pod ulično svetilko – so uporabili tudi za plakat), je bil rezime vseh tedanjih glavnih trendov. Po eni strani je bil histerična metafora generacijskega prepada, upora proti staršem in tradicionalnim vrednotam: Regan lebdi, glavo vrti za 180 stopinj, masturbira s križem, urinira na preprogo, nastavlja svojo “muco” (“Liži jo, liži jo!”), preklinja (“Naj te pofuka Jezus!”), Karrasovo mater pa razglasi za “fafačico v peklu”. Po drugi strani je bil alegorični rezime tedanje obsedenosti s kulti in sektami (npr. Children of God, Združitvena cerkev, New Testament Missionary Fellowship), populističnimi, neomesijanskimi, grotesknimi konspirološkimi, megalomanskimi avtoritetami (npr. Charles Manson, Sun Myung Moon, Lyn Marcus, Cinque), ki so skušale svoje “vernike” prevzgojiti, “ugrabiti” in programirati, jih obrniti proti staršem in drugim avtoritetam ter jih infantilno prikleniti nase ( jasno, obenem so se pojavili tudi specialisti, kakršen je bil razvpiti Ted Patrick, ki so take indoktrinirane, “ugrabljene”, zapeljane, zasvojene “vernike” spreobračali oz. deprogramirali). Po tretji strani pa je bil panična metafora patriarhalnega strahu pred osvobojeno, neodvisno, ekscesno, aktivno, “feministično” žensko, ki je skrenila, zavrgla družinske vrednote, ogrozila patriarhalni red in izgubila kontrolo nad svojim otrokom. Film je bil posnet leta 1973, ko je ameriško vrhovno sodišče s prelomno razsodbo v primeru Roe v. Wade legaliziralo abortus – in v bombastičnem Reganinem masturbiranju s križem smemo videti prav alegorijo ameriškega zapletenega, konfliktnega, histeričnega odnosa do abortusa, ki je postal kritična točka ameriške kulturne vojne.

William Friedkin, svež po oskarjevski Francoski zvezi, ni delal kompromisov. Danes bi jih verjetno moral. Časi so se radikalno spremenili. Bi to lahko danes sploh posnel? Morda, če bi bila igralka, ki bi igrala 12-letnico, stara osemnajst, devetnajst ali dvajset let. Toda Friedkin je za vlogo 12-letnice hotel 12-letnico. Iskal jo je mesece. Bil je že tako obupan, da je začel na avdicije vabiti 14-letnice, 15-letnice, celo 16-letnice. Ko so mu pripeljali Lindo Blair, veselo, razposajeno 12-letnico, jo je najprej vprašal, če ve, za kaj gre v filmu. Vedela je: “Gre za deklico, ki jo obsede hudič in ki potem počne strašne reči.” Kakšne strašne reči, je vprašal. “No, moškega porine skozi okno in mami prisoli klofuto in masturbira s križem.” Pa veš, kaj to pomeni? “Kaj?” Masturbiranje. “To je kot drkanje.” Si kdaj to počela? “Seveda. A ti nisi?” Bi se lahko režiser danes – v času gibanja #MeToo in zvišane občutljivosti – tako pogovarjal z 12-letnico? Ne. Bi lahko na snemanju ustvaril to stopnjo “realizma”? Malo verjetno. Toda tedaj je bilo to mogoče. Režiserji so lahko počeli, kar so hoteli. Vsi so bili le asistenti njihove obsedenosti. (Kinodvor – 31. 10)