JPEGMAFIA: LP!

+ + + +

S ploščo LP! je Barrington DeVaughn Hendricks izpolnil pogodbene obveznosti do založbe. To pomeni posebno olajšanje. Z muziko se ukvarja od otroštva, za zadnja leta, ko se je precej uspešno zapletel v kolesje glasbene industrije, pa pravi, da »je bil skoraj ves čas obkrožen z ljudmi, ki mu nikoli niso želeli najboljšega«. Zdaj je svoboden, tako vsaj pravi.

JPEGMAFIA je postal resen igralec na ameriški sceni leve usmeritve, raperske alternative in nišno trendovskega hrupa leta 2018, ko je pri kultni založbi punkovskega etosa Deathbomb arc (s katero so sodelovali tudi avtorji, kot sta Death Grips in clipping.) izšel njegov drugi album Veteran. Le leto kasneje je sledil čisti zadetek v polno, plošča All My Heroes Are Cornballs, najbolj dodelan, produkcijsko čvrst in premišljen projekt JPEGMAFIE doslej, ki kljub visoki zvočni nasičenosti in občasnim izlivom grobosti vijuga sklenjeno in gibko.

LP! tako ni prost bremen preteklosti. Pričakovanja so upravičena in newyorški raper, ki je odraščal na jugu Alabame, zdaj pa se največ giblje po Los Angelesu, ki je bil med drugim nekaj časa poklicni vojak, ki je študiral novinarstvo ... jih zna izpolniti na izviren način. Nova plošča je ponovno najprepričljivejša v kategoriji same produkcije. Muzika je ekstremno razno(z)vrstna, en posnetek je kos distorziranega sodobnega rapa elektronske podstati, iz drugega kričijo kitare oguljeno osladnega stadionskega rocka, tretji je počasna balada z retro šikom soula osemdesetih let, četrti prikima klasični šoli hiphopa. Seveda spet ne brez zmernega hreščanja distorzije. Prav senzibilnost pri izbiri semplov je področje, ki ga Hendricks res obvlada. Je neposiljeno domiseln, svež in seže od popa osemdesetih let prek brazilske klasike do marsičesa neprepoznavnega. JPEGMAFIA zna celo posemplati Britney Spears in to naredi tako, da ne deluje kot brezvezen, pokroviteljski štos. Zna pa tudi posnetke odpeljati v nepričakovane smeri in jih potem hitro končati.

Plošča LP! je igrišče neštetih zamisli. Je nizanje brez zavlačevanja. Vsak posnetek ne le da se naslanja na neki drug(ačen) žanrski podton, tudi zvočno je precej drugačen od predhodnika. Hendricks rapa, poje, govori, uporablja autotune, kriči ... Pritisk na izvajalca, ki zna razprodati dvorane, je nekaj, česar v življenju ne potrebuje. Zadovoljen je s fenovstvom, ki ni množično, a je »pravo« in iskreno.

JPEGMAFIA se je že s prvimi projekti uveljavil kot izvajalec neverjetnega razpona, ki zna brez kakšnega vrinka preskočiti iz r & b-jevske balade v noisersko razbijanje. Namen teh ekstremnih sprememb pa ni šokiranje ali ekstravaganca. Ni, ker Hendricks dela zelo natančno – neštete prebliske zna drzno, a smiselno organizirati in ti grobi nizi tako vseeno daleč od zmede gradijo povsem kompaktne, koherentne plošče.