Etika neke odvetnice

V Anhovem, kraju, ki je doživel najhujše industrijsko onesnaženje v Sloveniji, petindvajset let po prepovedi azbesta deluje največje kurišče odpadkov v državi. Povsem zakonito družba Salonit, ki je danes cementarna-sosežigalnica, v Anhovem na leto sežge 109 tisoč ton odpadkov. Ta podatek večini ne pove veliko: a to je 298 ton odpadkov na dan oziroma več kot trikrat toliko, kot jih na primer pokuri »prava« sežigalnica odpadkov Toplarna Celje.

Vse je zakonito, ponavljajo v italijansko-avstrijskem Salonitu. Povsem enako zakonit je bil tudi azbest do trenutka, ko se je politika odločila, da ne bo več zakonit. Rakotvoren je bil povsem enako prej in potem. In kot so bila ignorirana opozorila v preteklosti, tako danes ostajata preslišana svarilo pred zdravstvenimi posledicami sosežiga odpadkov in poziv k upoštevanju previdnostnega načela, še zlasti pri bolnem Anhovem. Gre za svarilo, ki ga je pred dobrim letom kar šeststo (600!) zdravnikov naslovilo na odločevalce, na politiko. Šlo je za prvi tako množičen in enoten poziv zdravniške stroke v državi.

A ljudje v Anhovem, ki davek industrijskega onesnaževanja plačujejo z boleznimi in smrtmi, so žrtve tudi drugih oblik pritiska. Družba Salonit je zaradi intenzivne izrabe naravnih virov v Anhovem finančno izjemno močna in dobičkonosna: njegova tuja lastnika sta si zgolj v zadnjih dveh letih izplačala 18 milijonov evrov dividend. Cementarna-sosežigalnica prek donacij in sponzorstev financira lokalna društva, klube in organizacije, vrtce, izobraževalne, zdravstvene in druge ustanove (z redkimi izjemami). S temi »družbeno odgovornimi« gestami si v resnici kupuje socialni mir. A ko se vseeno kdo oglasi, uporabi zoper njega tudi kakšno tršo metodo. Kot trda roka v njegovem imenu nastopa znana odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je med drugim zastopala tudi Janeza Janšo, Mladino ter kardinala Franca Rodeta.

Koliko časa je Nina Zidar Klemenčič že na plačilni listi družbe Salonit, ni znano. A pred leti je pro bono pomagala zasavskemu društvu Eko krog v bitki s cementarno Lafarge – Salonitovo konkurentko, ki je morala po sodni zmagi Eko kroga ustaviti proizvodnjo. Zadnja leta deluje odkrito kot odvetnica Salonita, a se zdaj bori proti lokalnima ekološkima društvoma, ki se sicer zavzemata za enake stvari, kot se je Eko krog. Od kdaj dela za Salonit, ni mogoče ugotoviti, saj Salonitu kot zasebni družbi ni treba razkrivati podatkov. Plačilo odvetnici je skrito v bilančni postavki Salonita »stroški intelektualnih in osebnih storitev«, ki je lani znašala 1,6 milijona evrov.

Kako nizko se lahko spustijo slovenski odvetniki v sledenju željam naročnika? Je res etično groziti slehernikom? Mar pravni jezik res opravičuje to ravnanje?

Pred dvema letoma so v javnost prišli dopisi, ki jih je odvetnica Nina Zidar Klemenčič pošiljala ljudem v Anhovem, članom lokalnega ekološkega društva. To se je zgodilo neposredno po tem, ko je Uroš Macerl v imenu zagorskega društva Eko krog jeseni 2019 javno razkril pritiske odvetniške pisarne Nine Zidar Klemenčič, torej svoje bivše pro bono pravne zastopnice. Klemenčičeva je namreč v imenu Salonita od Eko kroga zahtevala umik študije o sežiganju odpadkov v cementarnah. Eko krog zahtevam in pritiskom ni podlegel in študija, ki razkriva hude anomalije sosežiga v Salonitu, ostaja javna.

A dopise odvetnice je prejemalo tudi lokalno prebivalstvo, sleherniki. V njih je secirala njihove izjave, citirala, kaj spornega naj bi izjavili, kdaj in kje, zahtevala, naj izjave – četudi so bile le izrazi zaskrbljenosti – prekličejo in odstranijo ter se jih v prihodnje vzdržijo. V dopisih je bil na koncu pripisan stavek: »Glede na način in težo kršitev so predpostavke za odškodninsko odgovornost v konkretnem primeru nesporno podane.«

Utihnite, če ne, boste plačali. Tožili vas bomo. Tako so razumeli ljudje. Seveda so se ustrašili. Kaj lahko fizična oseba v majhnem kraju stori zoper tako močno družbo?

Z dopisom z naslovom Opomin in prepoved nadaljnjih kršitev je Nina Zidar Klemenčič problematizirala izjavo krajanke, članice Eko društva, ker je na občinski seji, namenjeni razpravi o zdravju v občini, izjavila, da gre pri njih »za boj z mlini na veter«. Odvetnica je v dopisu zapisala: »Izjava namiguje na to, da naj bi bila naša stranka neizprosno velika korporacija, ki na plečih prebivalcev kuje svoje dobičke, kar je v celoti neresnično. V konkretnem primeru nikakor ne gre za nikakršen boj z mlini na veter, pač pa za zakonito delovanje naše stranke, s katero se vaše društvo očitno ne strinja.«

Izraženo skrb krajanke, da »jo skrbi vstopanje polutantov v prehrambeno verigo«, je odvetnica v dopisu problematizirala z navedbo, da krajanka ni »predstavila nobenih verodostojnih dokazov in da je taka trditev povsem neresnična in nedopustna«. Izjavo krajana, da se »sprosti 300.000 kubičnih metrov izpustov, obremenjenih s strupi«, je odvetnica v dopisu označila kot v celoti neresnično, saj je izpuste »njene stranke« poimenoval strupi. »Gre za izraz, ki ima bistveno negativen prizvok, zato ocenjujemo, da je njegova poraba v predmetnem kontekstu nedopustna. V izpustih so različne snovi, ki so vse pod predpisanimi mejnimi vrednostmi, ki jih dopušča zakonodaja, in za katere je utemeljeno šteti, da so brez negativnih učinkov za zdravje.« Podobnih izjav, ki jih je Nina Zidar Klemenčič krajanom »prepovedala«, je bilo še veliko.

Stalnica je bilo rožljanje z odškodninskimi tožbami. Ljudje, ki nimajo denarja za odvetnike, v strahu utihnejo.

Odvetniška zbornica Slovenije je kot stanovska zbornica konec leta 2019 v presojo prejela dopise Nine Zidar Klemenčič. In letos poleti podala končno odločitev. V bistvu dve. Eno odločitev komisije za etiko in drugo odločitev častnega razsodišča. Komisija za etiko odvetniške zbornice je ugotovila, da je odvetnica kršila kodeks odvetniške etike. V mnenju so med drugim zapisali: »Potrebno je poudariti, da gre v sporu za odvetničino stranko in nasprotno stranko za izredno občutljivo zadevo, ki se tiče najvišje in ustavnopravno zavarovane človekove dobrine – zdravja velikega števila prizadetih posameznikov v okolju, kjer deluje odvetničina stranka. Nasprotna stranka so krajani, ki zaradi številnih informacij o izredni obremenjenosti njihovega življenjskega okolja javno izražajo veliko zaskrbljenost za svoje zdravje in zdravje njihovih družin. Zato bi morala odvetnica navedene posebnosti primera upoštevati in postopati še toliko bolj obzirno in stvarno ter z zavedanjem o čuvanju ugleda odvetništva, česar pa ni storila.«

Z odločitvijo komisije za etiko (v njej sta bili odvetnici Živa Drol Novak in Tatjana Ahlin ter odvetnik Janez Starman) se Nina Zidar Klemenčič ni strinjala in je zahtevala obravnavo pred častnim razsodiščem. To je v sestavi Mitja Stražar, Dunja Grgurevič in Miha Kozinc odločilo nasprotno, torej, da ni kršila kodeksa.

Kaj taka diametralno nasprotna odločitev zares pomeni? Kaj pove o sprejemljivosti metod in ravnanj odvetnice, ki ni bila prvič pred organi stanovske zbornice?

Kar 600 slovenskih zdravnikov je opozorilo na problem sosežiga odpadkov v Salonitu. A krajani Anhova si svojih dvomov ne upajo več izražati. Ker kaj hitro dobijo pismo odvetnice Nine Zidar Klemenčič.

Nina Zidar Klemenčič na vprašanje, ali pri zastopanju Salonita deluje etično, odgovarja: »Dopisi, ki so bili posredovani članom civilnih iniciativ in ki so bili vezani na posamezne dejansko nepravilne/neresnične izjave, so bili skladni s kodeksom odvetniške poklicne etike, temeljili so na obligacijskem zakoniku ter so bili opozorilne narave. Sledili so številnim, iz razlogov na strani civilnih iniciativ neuspešnim poizkusom dialoga in želji, da se v neformalni komunikaciji nepravilne podatke, s katerimi operirajo civilne iniciative, skupno preveri in se jim pojasni pravilne podatke.« Dodaja, da je naloga odvetnikov, da zastopajo interese strank, tudi ko gre za javnomnenjsko nevšečne ali odmevne zadeve: »40. člen Kodeksa nam celo nalaga, da ne smemo odkloniti zastopanja stranke, tudi če zadeva odmeva v javnosti. 41. člen Kodeksa pa odvetniku nalaga, da je dolžan stranko vestno in požrtvovalno zastopati, da uporabi zanjo vsa možna in dopustna zakonita sredstva«. Postopek pred Odvetniško zbornico

Zidar Klemenčičeva komentira: »Pritožbo na odvetniško zbornico je podala novinarka in ne naslovniki dopisa. Etična komisija odvetniške zbornice je sprejela odločitev, ki kaže na to, da člani komisije naših dopisov, o katerih so se izrekali, sploh niso prebrali. Prav gotovo je bila odločitev oblikovana ad personam in sama odločitev predstavlja veliko nerazumevanje vloge odvetnika ter so s sprejemom takšne odločitve vsi člani komisije ravnali v nasprotju s kodeksom odvetniške poklicne etike.« Zato so, dodaja, zoper odločitev komisije za etiko zahtevali presojo častnega razsodišča, ki pa, kot omenjeno, kršitve kodeksa ni potrdilo.

Vsekakor je nujno, da odvetniki med seboj govorijo o mejah, ki jih postavljajo zakoni in etični kodeks. Nujno je, da razpravljajo o obzirnosti, o kontekstu, o dostojnosti, vljudnosti in poštenju – o tem namreč govorita člena etičnega kodeksa, ki ju je kršila odvetnica po oceni komisije za etiko. Nujno je, da prakse, ki jih etična komisija pripozna kot sporne, opustijo, tudi če častno razsodišče etične meje širi.

Lovljenje etičnega povprečja prek pro bono sodelovanja v humanitarnih akcijah z velikim medijskim kritjem ne bi smelo biti način delovanja odvetnikov in odvetnic. Nina Zidar Klemenčič ima na svoji spletni strani objavljen logo humanitarne akcije, v kateri je sodelovala. Morda bi morala zraven objaviti tudi logo družbe Salonit.