Prostovoljno zaprtje države?

Čeprav je predsednik vlade Janez Janša na začetku septembra nepričakovano zagotovil, da »zaprtja države ne bo«, je sredi oktobra glede na podatke o širjenju virusa pričakovano namignil na vnovično »zaprtje države« oziroma ponovno uvedbo ukrepov za zajezitev epidemije, h katerim sodijo hudi posegi v človekove pravice, kakršne smo v preteklosti že doživeli: »Ne bo šlo za PCT-ukrepe, ampak bodo ukrepi, ki bodo spet zapirali javno življenje in gospodarstvo, povzročali dodatno škodo, zavirali okrevanje po epidemiji …« Pa vlada sploh lahko ponovno zapove omejitve človekovih pravic, če pa je te ustavno sodišče pozneje že razveljavilo, ker so neustavne, saj so bile izrečene na podlagi neustavnega zakona o nalezljivih boleznih, ki je še vedno neustaven, ker ni bil usklajen z ustavo?

Najverjetnejši odgovor na to vprašanje je, da vlada to lahko stori. Ustavno sodišče je zakon o nalezljivih boleznih v tem delu spoznalo za neustaven, ni pa ga razveljavilo. Ne glede na to, ali to potezo ustavnega sodišča vidimo kot nezmožnost odločnega ukrepanja ali kot kazalnik velikega razumevanja do vlade v razmerah epidemije, je jasno, da (neustavni) zakon še kar velja in zato vlada na njegovi podlagi lahko z odloki še naprej določa omejitve človekovih pravic za potrebe boja z epidemijo.

Kako bi vlada z ukrepi lahko zaprla državo, če pa policija za kršitev teh ukrepov ne more izrekati kazni ali pa bodo te razveljavljene pred sodiščem?

Ustavno sodišče je namreč 2. junija, ko je zakon spoznalo za neustaven, vladi naložilo, naj stanje uskladi z ustavo v dveh mesecih. Naj torej pripravi tak zakon, ki bo sodoben in bo določal primerne podlage za posege v človekove pravice z vsemi potrebnimi pogoji za izrekanje ukrepov in varovalkami pred zlorabami vred. Vlada je sicer pravočasno napisala zakonske spremembe, njena večina v državnem zboru pa jih je potrdila, a sledil je veto v državnem svetu, saj je besedilo novega zakona v bistvu neskladno s sporočilom ustavnega sodišča – namesto pogojev in varovalk za posege v človekove pravice vsebuje določila, ki bi vladi omogočila vladanje z odloki in poseganje v človekove pravice, kakršno je ustavno sodišče že spoznalo za neustavno. Ker koalicija v državnem zboru nima več absolutne večine, potrebne za sprejetje zakona, zoper katerega je bil izglasovan veto, zakon o nalezljivih boleznih niti pet mesecev po odločitvi ustavnega sodišča še ni popravljen.

Slovensko ustavno sodišče je bilo sicer do vlade precej bolj prizanesljivo kot druga ustavna sodišča v Evropi do vlad drugih držav. Zakona ni razveljavilo, čeprav je neustaven. Lahko bi ga razveljavilo pod odložilnim pogojem, za kar se je zavzemala poročevalka v zadevi dr. Katja Šugman Stubbs, to pa bi pomenilo, da bi po izteku določenega roka zakon dejansko nehal veljati, če ga vlada in državni zbor ne bi popravila. A vprašanje je, ali bi bil navsezadnje učinek kaj drugačen, saj bi tudi v tem primeru vlada pri opoziciji težko zbrala glasove za spremembo zakona v sedanji, neprimerni obliki, ki je prej v nasprotju z navodili ustavnega sodišča kot pa kaj drugega.

A odločitev ustavnega sodišča vendarle ni bila zgolj simbolne narave. Poprejšnji vladni odloki, ki so na podlagi zakona določali takšne omejitve, predvsem različne oblike omejitve gibanja, je ustavno sodišče razveljavilo za nazaj. Hkrati je tedaj določilo, da se razveljavijo tudi vsi še odprti prekrškovni postopki. Povedano preprosteje, pristojni organi, predvsem sodišča, so morali še odprte postopke, v katerih je bila kršiteljem vladnih odlokov izrečena globa, ustaviti. To pomeni, da bodo sodišča v to prisiljena tudi pri vseh kaznih (in globah), ki bodo izrečene na podlagi novih omejevalnih ukrepov.

V praksi to pomeni, da so poslej vse omejitve gibanja in druge omejitve, ki se izrekajo na podlagi zakona o nalezljivih boleznih in jih razumemo kot »zaprtje države«, dejansko priporočila. Spoštovanje vseh pa prostovoljno in odvisno od volje posameznika oziroma družbe, ki jo posamezniki sestavljajo. Tudi za policijsko uro, omejitev gibanja na občine ali regije, prepoved obratovanja storitvenih dejavnosti, prepoved druženja in podobno s tem veljajo enaka »pravila« kot za nošenje zaščitnih mask. Redna sodišča so na vseh stopnjah, z vrhovnim sodiščem vred, presodila, da pravne podlage za izrekanje obveznega nošenja zaščitne maske ni. Da je tako, so številni pravni strokovnjaki opozarjali vse od začetka epidemije, a vlada tudi v tem primeru ni poskrbela za ustrezno prilagoditev zakonodaje, ki bi omogočala (zakonito) izrekanje takšnega (epidemiološkega) ukrepa. Ukrep obveznega nošenja mask je pravno gledano zgolj priporočilo, saj izrekanje kazni za kršitev ukrepa v skladu z veljavno zakonodajo ni mogoče.

V takšnem položaju je torej vlada sedaj nasploh glede vseh omejevalnih ukrepov, ki si jih želi izrekati na podlagi zakona o nalezljivih boleznih. Na podlagi tega zakona torej izreka priporočila, saj kazni za kršitve ukrepov ne bo mogoče izrekati. Če pa jih bodo inšpektorati ali policija vendarle izrekali, bodo potem na sodišču postopki ustavljeni. Težko si je namreč predstavljati, da so bili prekrškovni postopki v preteklosti ustavljeni, ker niso zakoniti, novi, enako nezakoniti, pa ne bi bili.

Pravno podlago za izrekanje omejevalnih epidemioloških ukrepov so pripravile tako rekoč vse evropske države. Skoraj nobena pač ni bila pripravljena na epidemijo. V Sloveniji se glede tega v letu in pol ni zgodilo nič.

Vodja posvetovalne skupine za zajezitev covid-19 Mateja Logar je torej imela kar prav, ko je v času jesenskih šolskih počitnic predlagala »manjše prostovoljno zaprtje družbe«, ki bi vključevalo omejitev druženja na družinske člane ter omejitev velikih druženj predvsem zaradi počitnic in praznika dneva mrtvih 1. novembra. Kaj drugega kot pozivanje k prostovoljnemu spoštovanju ukrepov oziroma k samoomejevanju vladi ne preostane.

A epidemija še nikakor ni preteklost, kdo bo nosil krivdo, odgovornost za posledice, ki se kažejo pri javnem zdravju ter z nepotrebnimi smrtmi? Zdi se, kot da je nastali položaj posledica odločitev ustavnega sodišča in sodišč rednega sodstva, ker niso pokazala nobenega razumevanja za resne razmere, ki jih je prinesla epidemija. Zdi se, kot bi imel predsednik vlade prav, ko zatrjuje ravno to. Pa je res tako? Morda bi lahko del krivde za nastalo brezpravje (in še to le določen čas) sodstvo in ustavno sodišče nosila, če bi takoj na začetku epidemije razveljavila (neustavne) vladne ukrepe. Toda oba, ustavno sodišče in redno sodstvo, sta to storila šele leto in več kasneje, potem ko je postalo jasno, da vladajoča politika odprtih vprašanj ne rešuje. Torej šele po tem, ko sta bili v to prisiljeni, saj vladajoča politična opcija pravzaprav ni kazala nobene volje, da bi zakonodajo in svoje ravnanje uskladila z ustavnimi zapovedmi.

Pri tem je treba dodati, da tako rekoč nobena država ni imela povsem primerne zakonodaje za spoprijem z epidemijo, ker gre za doslej še ne videne in nepričakovane družbeno-zdravstvene razmere. Številne evropske države, po katerih se radi zgledujemo, so to nalogo, torej ustrezno prilagoditev zakonodaje novim razmeram, opravile ali samoiniciativno v začetnem obdobju epidemije ali pa nekoliko kasneje po posredovanju ustavnih sodišč. Poleg tega niso bila vsa ustavna (ali redna) sodišča tako počasna ali prizanesljiva do oblasti kot slovensko ustavno sodišče. Pravzaprav ravno nasprotno. Na neprimerno zakonodajo in/ali neprimerne oblastne posege v človekove pravice so se odzivala sproti in tudi z jasnimi razveljavitvami neustavnih ukrepov in zakonodajnih podlag zanje. Politika pa se je nanje odzivala in druga za drugo so številne evropske države v mesecih po začetku epidemije bolj ali manj primerno uredile ta vprašanja. V Sloveniji se v več kot letu in pol na tem področju ni zgodilo nič.

Odgovornost za nastale razmere in vse posledice, ki bodo temu sledile, torej nosijo izključno vlada in poslanci, ki jo podpirajo. Vse skupaj, predvsem pa dejstvo, da ni pravne podlage za zagotavljanje spoštovanja ukrepov, niti ne bi bilo tako zelo sporno, če bi vlada vsaj v javnosti uživala neko raven zaupanja in podpore, če je že v državnem zboru ne. Družba, ki deloma podpira oblast ali pa z njo vsaj ni v sporu, gotovo precej uspešneje izvaja oblastna epidemiološka priporočila kot pa družba, ki je z oblastjo v nesoglasju. Vlada in njena koalicija v državnem zboru pa imata v javnosti res zelo nizko podporo, tako da je slovenska vlada z le približno 30 odstotki podpore že dlje verjetno vlada, ki uživa najmanjše zaupanje javnosti doma in v Evropi. To, da ji je uspelo razočarati ali kar razjeziti tri četrtine prebivalstva, ni dobra popotnica v prizadevanju za spoštovanje celo smiselnih, sorazmernih in potrebnih ukrepov za zajezitev epidemije, da o vseh drugih sploh ne govorimo.