Sally imajo vsi radi

Spoznajte Alice, Eileen, Simona in Felixa, štiri prijatelje v poznih dvajsetih. Simon je v resnici nekoliko starejši, trideset-in-nekaj-letnik, ampak trideseta so itak nova dvajseta. Alice je pisateljica, ki je z dvema romanoma dosegla mednarodno slavo. Ima vse, kar si je kadarkoli želela: uspeh, slavo, denar. Že v mladosti je sanjarila o tem, da bi se po nečem izrazito razlikovala od drugih, kar ji je tudi uspelo. Kljub temu je po izidu druge knjige doživela živčni zlom in pristala v psihiatrični bolnišnici.

Eileen je njena najboljša prijateljica in nekdanja sošolka na fakulteti, ki nima ničesar od tega. Pri devetindvajsetih je urednica nepomembne literarne revije v Dublinu, živi v najemu s cimri, fant se je je po treh letih naveličal, nima ambicij, tudi pisanje je obesila na klin, čeprav se ji je skozi leta ponudilo kar nekaj priložnosti, tudi ta, da bi napisala in izdala svojo knjigo esejev. Njena ambiciozna starejša sestra Lola ne zamudi nobene priložnosti, da bi ji povedala, da je luzerka. Za skoraj največji dosežek v življenju šteje prijateljstvo z Alice in s pet let starejšim Simonom, ki ima uspešno kariero v političnih vodah.

Simon, ki prijateljuje tudi z Alice, Eileen pozna od otroštva in je do nje od začetka ljubeč in zaščitniški, četudi je imel ves čas razmerja z drugimi ženskami. Med njima je subtilna kemija; njuni znanci se sprašujejo, ali bosta kdaj pristala skupaj. Ko nekoč res spita skupaj, postane njuno prijateljstvo veliko kompleksnejše.

In potem še Felix, ki »uleti« čisto slučajno, ko ga Alice spozna na Tinderju in ga vpraša, ali bi jo spremljal v Rim, kamor gre predstavljat italijanski prevod ene svojih knjig. Felix je netakten, osoren mlad moški z občasnimi depresivnimi epizodami, opravlja službo v skladišču, ki jo sovraži, svet intelektualcev, v katerem se giblje Alice, ga niti malo ne zanima. Kljub temu se Alice hitro naveže nanj in tudi on ni ravnodušen.

Njen prvi, kultni roman Pogovori s prijatelji je prejel številne nagrade, drugega Normalni ljudje so prodali v več kot treh milijonih izvodov in ga prevedli že v 46 jezikov.

Alice, Eileen, Simon in Felix so liki v Beautiful World, Where Are You (Čudoviti svet, kje si), svežem tretjem romanu irske literarne superzvezdnice, komaj tridesetletne Sally Rooney, ki jo po prvih dveh romanih Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje dobro poznajo tudi slovenski bralci. Rodila se je leta 1991 na Irskem v družini intelektualcev in strastnih bralcev. Prvi (neobjavljeni) roman je napisala pri petnajstih letih. Na Trinity College v Dublinu je študirala angleško književnost in v tem času postala najboljša evropska debaterka; o tem je napisala esej Tudi če me premagaš, na podlagi katerega jo je ameriška literarna agentka Tracy Bohan vprašala, ali ima kakšen rokopis. Ko ji je končno poslala Pogovore s prijatelji – roman o najboljših prijateljicah in nekdanjih ljubimkah Bobbi in Frances, ki se zapleteta s privlačnim intelektualnim parom Melisso in Nickom –, ga je agentka posredovala založnikom in zanj dobila sedem ponudb. Pravice so bile nato na dražbi prodane londonski založbi Faber & Faber in enajstim mednarodnim založnikom.

Že po enem letu je roman poleg številnih nagrad in nominacij – knjiga je bila med drugim nominirana za mednarodno nagrado Dublina in nagrado Dylana Thomasa, znašla se je na skoraj vseh seznamih najboljših knjig leta, njena avtorica pa je postala mlada pisateljica leta po izboru časopisa Sunday Times – dosegel kultni status: brali so ga vsi, od uveljavljenih pisateljic, kot je Celeste Ng, do zvezdnic, kot je Sarah Jessica Parker.

Pričakovanja pred izidom drugega romana so bila visoka, pa vendar jih je Sally Rooney upravičila in še presegla: roman Normalni ljudje – o ljubezenskem razmerju med mladima Marianne in Conellom, ki ju ločujejo razredne razlike, skupno pa jima je to, da nihče od njiju ne zna zares izražati čustev – je prišel med finaliste za prestižno Bookerjevo nagrado, prejel pa je nagrado costa za najboljši roman in britansko književno nagrado za najboljšo knjigo leta. Oba romana so hitro pretopili v televizijski seriji – lani sta BBC in Hulu ustvarila odmevno serijo Normalni ljudje, trenutno pa snemajo serijo po prvencu Pogovori s prijatelji, ki jo lahko pričakujemo prihodnje leto.

Sally Rooney o svojem zasebnem življenju razkriva zelo malo. Med pandemijo koronavirusa se je poročila z učiteljem matematike Johnom Prasifko, s katerim je v razmerju že več kot deset let, in se z njim preselila na irsko podeželje. Pred kratkim je za The Irish Times dejala, da je bila od nekdaj introvertirana in da ji ne ustreza biti v središču pozornosti, pa tudi da mediji ne spoštujejo vedno njene meje med zasebnim in javnim. Javne nastope odreja zelo ekonomično, večino časa namenja pisanju in branju.

Kljub temu da odkrito pove, da je denar, ki ga je zaslužila s svojimi knjigami, spremenil njeno življenje na bolje, se identificira kot marksistka. O tej tematiki pogosto govorijo tudi njeni liki, nazadnje pa se je javno politično opredelila, ko je izrazila podporo Palestini, tako da ni dovolila prevoda svojega tretjega romana Beautiful World, Where Are You v hebrejščino – podpira namreč kulturni bojkot Izraela.

Realistični portret generacije

V novem romanu, na prevod katerega bomo morali še počakati, je združila štiri like, ki na prvi pogled nimajo veliko skupnega. A vsi so neutrudni iskalci lepote, miru, udobja in ljubezni v kaotičnem svetu brutalnega kapitalizma – in temu se nazadnje pridruži še globalna epidemija. Like druži tudi to, da sveta ne želijo zares spreminjati ali v njem pustiti svojega pečata – tudi če je to vsaj Alice že delno uspelo –, ampak hlepijo predvsem po lastnem srečnem koncu. Še ena njihova skupna značilnost je, da so stari toliko, da bi se morali, če bi dali kaj na mnenja generacije boomerjev, že zdavnaj ustaliti in odrasti, a se na trenutke še vedno obnašajo kot izgubljeni najstniki.

To za like Sally Rooney sicer ni nič nenavadnega: tudi Marianne in Connell iz Normalnih ljudi iritirata s svojo nesposobnostjo komunikacije in hipersenzibilnostjo, zaradi česar se njuno toksično razmerje, ki ga venomer pričenjata in prekinjata, nikoli ne razvije v zdravo zvezo. Ljubezenski štirikotnik iz prvenca Pogovori s prijatelji pa sestavljajo premožni, karizmatični posamezniki, ki so jim življenjske dobrine prinesene na zlatem pladnju, a se ravno tako zatekajo k ravnanjem in načinom razmerij, za katere se zdi, da so bolj stvar srednje šole (sicer pa sta dve izmed junakinj v zgodnjih dvajsetih).

Pri vseh likih nas torej živcira to ali ono – a jih razumemo. In ne glede na vse so romani izvrsten prikaz življenja višjega srednjega razreda, ki ima dovolj časa in sredstev, da se lahko ukvarja s seboj in svojimi čustvi, hkrati pa tudi presenetljivo realističen portret generacije, ki jim je bil, kot je v nedavnem Mladininem intervjuju dejal igralec Benjamin Krnetić, v času odraščanja obljubljen boljši svet, zdaj pa se zdi, da so boljše čase zamudili. To ne velja le za generacijo, ki je odraščala v Sloveniji v času tranzicije, pač pa za milenijce na splošno – zaradi prosperitetnih devetdesetih in vzpona neoliberalizma je bila večina mladih srednjega in višjega razreda vzgojena v prepričanju, da lahko postanejo, kar želijo. Tako so mislili, da si bodo svet lahko oblikovali po svoji meri, a jih realnost vedno znova razočara – ali pa se s svojim uspehom ne znajo zares soočati.

Književnost poze?

Čeprav je Sally Rooney trenutno najpopularnejša avtorica mlajše generacije – njen prejšnji roman Normalni ljudje so prodali v več kot treh milijonih izvodov in je trenutno preveden v 46 jezikov – niso čisto vsi navdušeni nad njo. Knjige Sally Rooney so »književnost poze«, je v eseju na literarnem portalu LitHub nedavno zapisal kulturni novinar Stephen Marche. V to kategorijo je uvrstil večinoma ženske avtorice, katerih pisanje je avtobiografsko ali pa pišejo o svetu, ki ga dobro poznajo in ki precej spominja na tistega, v katerem živijo.

Zakaj je to »književnost poze«? Ker opisuje, kar se nam v resnici dogaja? Ker si Sally Rooney upa namigniti, da tudi »veliki« avtorji in avtorice, ki pišejo o pomembnih temah, v resnici živijo življenje premožnih pisateljev, življenje festivalov in intelektualnega kramljanja ob kozarcu vina, in razmišljajo samo o odnosih in nagradah? V tej luči je njihovo pisanje tisto, ki izpade pozersko in pretenciozno – pišejo o tistem, o čemer mislijo, da morajo pisati, kar jim bo prineslo veljavo, medtem ko Sally Rooney iskreno piše o tem, o čemer želi pisati in kar najbolje pozna. Najmočnejša je prav v opisih banalnih vsakdanjih rutin, secira jih do potankosti, da imamo občutek, da smo z junaki v kuhinji ali da jih gledamo, kako si oblačijo pižamo.

Liki Sally Rooney sveta ne želijo zares spreminjati ali v njem pustiti svojega pečata, ampak hlepijo predvsem po lastnem srečnem koncu.

Marche se obregne tudi ob domnevno tradicionalnost likov Sally Rooney: v njihovem seksu in dojemanju ljubezni naj ne bi bilo – razen da vsi kar veliko seksajo – nič progresivnega, prave strasti. A spolnost v knjigah Sally Rooney je takšna, kot pač je spolnost danes – bolj iskanje neke bližine kot pa blazno poželenje, četudi daleč od tega, da v spolnosti ne bi doživeli zadovoljitve. Ne nazadnje profili na družbenih omrežjih, kot je Instagramov srcozlom, kažejo, da večina mladih dandanes bolj kot telesno potešitev išče bližino. Morda imajo nekateri milenijci, izgubljeni v svetu zmedenih odnosov in nestabilne ekonomske situacije, tudi dovolj ekscesov, mogoče si želijo nazaj k starim dobrim osnovam – ali kot zapiše Marche: h »klasični buržujski eksistenci«, ki je bila njihovim staršem precej bolj dosegljiva kot njim. Zato ni presenetljivo, da je Eileen, najslabše situirana od štirih likov, olajšana, ko se končno ustali in zanosi – za to se je pripravljena odpovedati še tistemu malemu ostanku kariernih ambicij.

Lahko bi rekli, da je Čudoviti svet, kje si najbolj zrel roman Sally Rooney. Njeni junaki so se naučili bolje pogovarjati o čustvih in povedati, kaj si zares želijo. V takšni maniri je za spremembo napisan tudi zaključek knjige. V Normalnih ljudeh je Connell sprejet na študij v New Yorku in slutimo, da bosta z Marianne zaradi tega ponovno, že n-tič, prekinila razmerje, v Pogovorih s prijatelji pa Frances in Nick na koncu obudita viharno afero, katere prihodnost je negotova. Sally Rooney je mojstrica odprtih koncev – a za ugotovitev, kaj se z njenimi liki zgodi tokrat, velja prebrati knjigo.