Režim proti ženskam

Konec septembra je v poljsko bolnišnico v Pszczyni, mestecu v bližini Katovic, zaradi iztekanja plodovnice prišla 30-letna ženska v 22. tednu nosečnosti. Pri pregledu so zdravniki ugotovili, da se je plod zaradi pomanjkanja plodovnice napačno razvijal, bil je tudi deformiran in ni imel več možnosti preživetja. Kljub temu zdravniki splava niso opravili takoj, ampak so čakali, da je plodu nehalo biti srce, to pa je bilo za žensko prepozno. Uradno je umrla zaradi tako imenovanega septičnega šoka, dejansko pa zaradi poljske zakonodaje, ki prepoveduje splav.

Zvečer 1. novembra so pred stavbo ustavnega sodišča v Varšavi in na številnih drugih mestih (svečka je bila prižgana tudi pred poljsko ambasado v Ljubljani) potekali tihi protesti pod geslom »Niti ene več«, posvečeni vsem ženskam, žrtvam poljske omejevalne zakonodaje glede splava. Poljska je v tranzicijskem obdobju, že od konca osemdesetih let, vse bolj omejevala pravico do splava. Ključno vlogo pri padcu komunističnega režima je namreč igrala cerkev. To je bil počasen proces, ki pa je dobil pospešek z zmago poljske ultrakonservativne stranke Zakon in pravičnost leta 2015.

Na Poljskem je od leta 1993 splav dovoljen le v treh primerih: če nosečnost ogroža življenje ali zdravje ženske; če je bila nosečnost posledica kaznivega dejanja (posilstvo, incest); zaradi hude in nepopravljive okvare ploda ali neozdravljive bolezni, ki ogroža njegovo življenje. A lani jeseni je poljsko ustavno sodišče, ki je popolnoma pod vplivom stranke Zakon in pravičnost, zadnjo izjemo razglasilo za neustavno. V opisanem primeru zato zdravniki zaradi deformiranega in umirajočega ploda nosečnosti niso mogli prekiniti – morali so počakati na njegovo smrt ali na trenutek, ko bi bilo ogroženo življenje nosečnice.

Primerov, kot je opisani, je na Poljskem ogromno. V osemdesetih letih je bilo v tej državi v povprečju opravljenih približno 130 tisoč splavov na leto, lani, še preden je ustavno sodišče splav prepovedalo, so uradno opravili le še približno 1000 splavov, letos pa naj bi se njihovo število zmanjšalo še za 65 odstotkov. Nevladne organizacije kljub temu ocenjujejo, da je to število precej višje, okoli 200 tisoč na leto, le da Poljakinje zdaj splav opravijo prikrito, pri čemer je njihovo življenje pogosto ogroženo, ali pa ga opravijo v tujini, najpogosteje na Češkem. Javno mnenje na Poljskem večinoma nasprotuje opisani omejevalni zakonodaji, a se poljska vlada ne da: letos poleti se je zapletla celo v diplomatski spor s Češko, saj od nje želi, da Poljakinjam oteži opravljanje čezmejnih splavov.

V Sloveniji je k sreči pravica do splava ženskam zagotovljena z ustavo, vendar pa Janševa vlada ne skriva svojih ultrakonservativnih vrednot na tem področju. Tako se je predsednik vlade Janez Janša konec septembra raje udeležil Demografskega vrha v Budimpešti, kot da bi šel na letno zasedanje generalne skupščine v ZDA. V Budimpešti so zbrani vzhodnoevropski politiki razpravljali predvsem o tem, kako povečati rodnost in zmanjšati število splavov. Osrednji gost srečanja je bil Mike Pence, nekdanji najožji Trumpov sodelavec, zavzet borec proti splavu in kontracepciji, ki meni tudi, da ženskam ni treba hoditi v službo. Vse te reči pač sodijo skupaj.