»Lepo je videti ves trud, kako ti zlesti v rit in še kam«

"Vladati v tako neprijaznem okolju vsakemu prej ko slej dvigne pokrovko. Tudi šefu. Ker veš in vidiš, da te podpirajo le mediji, ki so dobesedno tvoji, ki namesto žurnalizma zganjajo propagando in le tekmujejo, kdo ti bo bolj ugajal. Verjamem, da je lepo videti to neprecenljivo in brezpogojno ljubezen. Videti ves trud, kako ti zlesti v rit in še kam. Videti vso energijo, ki jo dnevno trošijo, da nasajajo tvoje nasprotnike, blatijo politične tekmece in še bolj radikalno kot ti sam s prstom kažejo na državne sovražnike in jim v tovarni zlobe pripravljajo pekel. Verjamem pa tudi, da boli, ko vidiš, da vse to početje ni iskreno. Da si pač naročnik, od katerega si obetajo kakšno pohvalo in kakšen materialni priboljšek. Dobro veš, da to nima nobene zveze z novinarstvom. Nobene zveze s sodobnimi mediji, konec koncev sam itak pristajaš le na enega, torej twitter, skratka, jasno ti je, da je vse skupaj velika kostumska drama brez vsebine in brez duha. Dobro veš, da tega pač ne more misliti in pisati normalen novinar, urednik, komentator ali kolumnist. Lahko se podpisuje s titulami in naslovi in lahko mu tudi kot srečnemu izžrebancu tvoje stranke podeliš zložljivo kolo."

(Leon Magdalenc, kolumnist, v Dnevniku o ubogi vladi, ki ji ni lahko, saj dela v izrednih razmerah)