Finch

zadržan +

Jaz sem legenda.

Predstavljajte si, da živite v Ameriki, da je nenadoma konec človeštva in da ste prav vi zadnji človek na svetu. Ves svet je vaš, počnete lahko, kar se vam zljubi, nevarnosti ni nobene, o kakih zombijih ni ne duha ne sluha, ceste so prazne, elektrike je na pretek, popkorna je še več, baterije so večne, imate avtodom in bencina, kolikor hočete – mar vas ne bi mikalo, da bi šli v tajno vojaško bazo Area 51 vsaj pokukat, če so tam res skrivali zunajzemeljska bitja? Tom Hanks, alias Finch Weinberg, zadnji človek na svetu, ima boljšo idejo: ker po okoljski kataklizmi, ki so jo povzročile podnebne spremembe, ostane sam s psom, ki ne govori, in ker je tik pred tem, da umre (radiacija), izdela govorečega robota, ki bo po njegovi smrti skrbel za njegovega psa.

Ne rečem, robot Jeff (Caleb Landry Jones), ki se nauči celo šofirati, je vsaj tako ganljiv kot iznakaženi John Merrick (John Hurt) v Lynchevem Človeku slonu (in ja, nekoč v globoki prihodnosti mu bo morda ime Wall-E ali C-3PO), toda postapokaliptični Finch, spielbergovski kot A. I. in mehak kot ameriška pita, ki se zaveda, da je Hanks enkrat že ostal sam na svetu (v Zemeckisovem Brodolomu), je – tako kot Clooneyjev postapokaliptični The Midnight Sky (tudi Clooney igra umirajočega znanstvenika) – predvsem produkt zvezdniške samovšečnosti in nečimrnosti ter laskanja svoji lastni »legendarnosti«. A paradoks je na dlani: to, da je umrlo sedem milijard ljudi, ni nič – to, da umre Hanks, pa je tragedija. (Apple TV+)