Moj sin

Otroci na zahtevo.

Edmonda Murraya (James McAvoy), Škota, ki že leta dela na naftnih poljih (od Iraka do Savdske Arabije), nenadoma panično pokliče Joan (Claire Foy), nekdanja žena, ki mu pove, da je Ethan, njun sedemletni sin, med kampiranjem v škotskem višavju izginil. Še huje: nekdo ga je ugrabil. A kdo? Nessie? Inšpektorju Royu (Gary Lewis) se zdi sumljiv Edmond, Edmondu pa Frank (Tom Cullen), Joanin novi partner, ki je dal načrt nove hiše izrisati tako, da v njej ni Ethanove sobe.

Ko pa Edmond ugotovi, da so preiskovalcu veliki šefi naročili, naj preiskavo opusti, in da se na različnih »družinskih« fotografijah, ki jih je posnel Frank, vidi isti džip, se prelevi v kombinacijo Davida Hemmingsa iz Antonionijeve Povečave, Liama Neesona iz Ugrabljene in Michaela Caina iz Sieglovega Črnega mlina na veter, pa četudi je Moj sin, ki mu uspe ustvariti mračno, turobno, depresivno, mučno, že kar duhamorno atmosfero (popisano z občutkom krivde), je le rimejk francoskega trilerja Mon Garçon, ki je šel v anale predvsem zaradi unikatnega snemanja – Guillaumu Canetu, glavnemu igralcu, niso pokazali scenarija, tako da ni vedel, kaj se je v resnici zgodilo, kdo je ugrabil njegovega »sina« in kako se vse skupaj konča. Vedel je toliko kot gledalec. Moral je improvizirati. Tudi Jamesu McAvoyu niso pokazali scenarija, za katerega pa se itak izkaže, da ni ravno ne vem kaj. (kino)