Zahodno od Zahodnega Balkana

Zgodba o Balkanu je približno enaka ne glede na to, kako daleč v zgodovino gremo: imperiji in velike sile se borijo za prevlado, vendar zaradi velikih stroškov polne vključitve lokalnim voditeljem puščajo avtonomijo. Celo z blokovsko delitvijo v času hladne vojne je Jugoslavija luknja v železni zavesi. Z železno zaveso pa je padla tudi sama, na predpražnik evroatlantske integracije.

Na območju Jugoslavije je vzniknil boj za prevlado nad prostorom, ki je izkoriščal etnično-verske delitve. Začetek zgodbe o »Zahodnem« Balkanu, to je »Balkanu od Zahoda«, je bil klavrn. Zvečer ob večerji so na Zahod televizije prinašale slike iz Srebrenice. Šibkost Rusije in zunanja intervencija sta preprečili oblikovanje velike Srbije, vzpostavili pa sta odnose zunanje uprave, kvaziprotektorat, na primer v Bosni in Hercegovini.

Države Srednje in Vzhodne Evrope, nekdanji sovjetski sateliti, so ujele trenutek širitve evropske integracije v politični vakuum, večina držav nekdanje Jugoslavije pa je bila prepozna. V začetku novega tisočletja so na referendumih v Evropski uniji padali predlogi sprememb temeljnih pogodb, ki bi bile nujne za poglabljanje unije, saj s povečanjem števila držav obstoječa pravila, denimo glede glasovanja ali komisarskih mest, niso omogočala učinkovite strukture. Predlogi so padali tudi zato, ker so ljudje širitev videli kot konkurenco na trgu delovne sile in zmanjševanje socialnih pravic, skupne institucije pa kot varuha skupnega trga, ki bo izrinil njihovo identiteto. Za Vzhodnoevropejce je pojem standarda Zahodne Evrope izginjal, še preden so ga bili deležni, vendar so to odkrili šele mnogo kasneje.

V Solunu so leta 2003 voditelji držav iz EU in regije sprejeli Evropsko perspektivo Balkana, ki je bila seznam nalog za države v regiji: »menjave oblasti naj potekajo na volitvah«, »varujte pravice etničnih manjšin«, »ne posegajte v meje«, »omejite korupcijo in organiziran kriminal«, v zameno za sredstva EU. Bila je torej bolj program stabilizacije kot pa širitve.

Vrnitev Janše na oblast je omogočila, da so »močni voditelji« – Orbán, Vučić in Janša – »prišli iz omare«. Z uradno podporo širitvi in madžarskim komisarjem za širitev so ljudi na Zahodnem Balkanu poskušali prepričati, da so njihovi zavezniki.

Slovenija je Zahodni Balkan kot strateško regijo skupaj s svojo zunanjo politiko ponovno odkrila konec prvega desetletja v novem tisočletju, potem ko je daljše obdobje verjela, da dlje ko bo od Balkana, bližje bo Evropi. Bili smo razmeroma pozni; tuji investitorji iz Nemčije in Avstrije so že vstopili v regijo. Za Balkan so se zanimale že višegrajske države, za nas pa še vedno »pašteta turisti« z Jadrana. Nekdanjih ekonomskih povezav nam ni uspelo kapitalizirati. Naša zunanja politika je prek razvojne pomoči in mirovnih operacij igrala vlogo v manjših državah, kot sta Makedonija in Kosovo. V nekaterih državah so bili naši izdelki uspešni samo zato, ker so bili »slovenski«. V času gospodarskega razcveta v letih 2007 in 2008 je pri nas v sektorjih, kot je gradbeništvo, delalo več deset tisoč začasnih ekonomskih migrantov iz regije. Številni nadarjeni so se na podlagi brezplačne šolnine vpisovali k nam. Zaradi nesistematičnega pristopa pa potenciala nismo izkoristili.

V času prvega predsedovanja svetu EU je bilo soglasje za priznanje Kosova za vlado Janeza Janše pretrd oreh; članice, kot je Španija, so se bale, da bo to spodbudilo odcepitvena gibanja pri njih samih, čeprav je šlo na Kosovu za vprašanje nasilja nad etnično manjšino. Slovenija je kot predsedujoča nato sama priznala neodvisnost Kosova, kljub grožnjam o posledicah za trgovino s Srbijo.

V času vlade Boruta Pahorja je EU Sloveniji kot »lokalni poznavalki« zaupala iskanje rešitev daytonskega gordijskega vozla. Toda Slovenija je takrat, pijana od zgodbe o lastnem uspehu, z blokado hrvaškega vstopanja v EU naredila strateško napako in opozorila na problem vstopanja ene kandidatke pred drugo zaradi nerešenih bilateralnih vprašanj. Takrat se je veliko govorilo o pritiskih na Slovenijo z Zahoda. Danes nekateri diplomati povedo, da je bilo marsikomu na Zahodu povsem vseeno, ali Hrvaška vstopi v EU, vstop Bolgarije in Romunije pa je bil ocenjen kot napaka.

EU in Slovenija sta se nato znašli v vrtincu notranjih kriz. Politika varčevanja je po celotnem obrobju unije povzročila krizo proevropskih sredinskih strank. Migracijska kriza je dala zagon desnemu populizmu. V vzhodnih članicah EU se je s krizo proevropskih tehnokratskih elit pojavil model »močnih voditeljev«, ki so zato, da bi se lahko reproducirali, posegli v neodvisnost institucij. Leta 2016 so Britanci izglasovali izstop iz EU, v ZDA pa je na volitvah zmagal Trump.

Krize EU so neposredno prizadele soseščino. Se še spomnimo migrantskih delavcev, ki so po propadu gradbenih velikanov morali iz Slovenije brez plačil? V migracijski krizi smo z barikadami na njihova dvorišča potisnili še reveže sveta, da nam niso pred očmi zbujali nelagodja.

Politične elite na Zahodnem Balkanu so dobro izkoristile nove razmere in za ohranjanje na oblasti trgovale tako z ranljivo EU kot z Rusijo, Kitajsko in Turčijo, ki so s podporo lokalnih režimov postavile nogo med vrata širitve evroatlantskih integracij. Srbija in Črna gora sta v desetletju od začetka pogajanj zaprli zgolj nekaj nepomembnih poglavij. Srbija je (skupaj z Rusijo) skrbela tudi za »napredek« Makedonije. Med volitvami v ZDA so bili na spletnih omrežjih poleg ruskih aktivni tudi makedonski troli. Strateške medijsko-politične operacije v regiji je širil eden glavnih prijateljev Vladimirja Putina v EU, Viktor Orbán, ki je makedonskemu premieru Nikoli Gruevskemu po odstopu dal azil.

Trumpova politika odmika od mednarodnih norm in institucij ter golega interesnega trgovanja se je materializirala v tako imenovanem načrtu B za Balkan (potem ko je načrt integracije odpovedal), ki je predvidel risanje etničnih meja in s tem krepil vlogo velikih etničnih držav, kot je Srbija, v primerjavi z manjšimi večetničnimi, kot sta Bosna in Makedonija, kjer je bila podpora evropski integraciji še vedno razmeroma visoka. Svoj lonček pa je z zahtevami glede Bosne primaknila tudi Hrvaška.

V tem kontekstu je, presenetljivo, Grčiji in po novem »Severni« Makedoniji uspel dogovor o imenu, ki je odpravil oviro za začetek pristopnih pogajanj. Toda jeseni leta 2019 so, uradno zaradi nezadostne pripravljenosti slednje (skupaj z Albanijo), Francija, Nizozemska in Danska blokirale Makedonijo, in sicer pod pritiskom domače javnosti in vtisom izkušenj z vzhodno širitvijo in nezmožnostjo EU za učinkovito dogovarjanje. Emmanuel Macron je predstavil svoj pogled na širitveno in sosedsko politiko, ki je predvideval več sredstev za vpliv na države, hkrati pa je pričakoval večje reforme na poti v EU. Kasneje je evropska komisija von der Leynove na podlagi tega oblikovala novo širitveno metodologijo, ki je predvidela bolj politično paketno obravnavo napredka in možnost sankcij oziroma nazadovanja na poti. Reforma je bolj nagovarjala javnost znotraj EU kot na Zahodnem Balkanu, kjer je bil načrt uporabiti več sredstev za omejevanje konkurence tretjih držav pri »kupovanju elit«.

Nekje tu se je v zgodbi ponovno znašla Slovenija, ki je strmoglavila iz višav, potem ko so nas v berlinskem procesu v času gospodarske krize posadili na »balkansko stran« mize. Ni treba ponavljati zgodb o madžarskih vložkih v medijski sistem v podporo SDS, kreditih iz Republike Srbske in povezav z režimom Gruevskega, ki so omogočili vrnitev Janše, potem ko mu je evropska zmerna desnica obrnila hrbet. Tisto, kar je zanimivo, je, da sta tudi vladi Mira Cerarja in Marjana Šarca sprejeli novo realnost v regiji in iskali skupni jezik z višegrajskimi državami in Aleksandrom Vučićem.

Vrnitev Janše na oblast je omogočila, da so »močni voditelji« – Orbán, Vučić in Janša – »prišli iz omare«. Z uradno podporo širitvi in madžarskim komisarjem za širitev so ljudi na Zahodnem Balkanu skušali prepričati, da so njihovi zavezniki, pravno državo pa prikazati kot zahodno fikcijo, produkt kulturnega marksizma, ki želi vsiliti pravico homoseksualcev do posvojitve otrok in pravico do azila za migrante. S poglabljanjem delitve na Vzhod in Zahod so ohranjali status quo in lastno oblast. Vendar pa jim jo je zagodel kontekst: pandemija se ni sprevrgla v krizo »Zahodne EU« in zmagoslavje močnih režimov. Države z vključujočimi institucijami so se odrezale bolje. Nasprotovanje migracijam in klici po spodbudah rodnosti v kontekstu depopulacije in staranja med mladimi niso poželi simpatij. Dostop žensk do univerzitetne izobrazbe potisne rodnost pod dva otroka na družino. Poslovni modeli, temelječi na industriji in nizki dodani vrednosti, niso privlačni, da o visokih ravneh onesnaženosti v regiji ne govorimo. EU je imela z zelenim prehodom boljšo zgodbo.

Janši se je pri tem zgodil poraz Trumpa na volitvah. V nasprotju z Orbánom, ki potrebuje zaveznike, je bil Janša za Trumpa nepomemben. Trump je Janši dal prestiž, ki ga je bilo treba plačati. Naše nasprotovanje Kitajski je bilo razmeroma netvegano zaradi trgovinskega primanjkljaja, glede Rusije pa je bil Janša veliko bolj previden. Posledice napačne stave so se naposled pokazale v obliki pripisovanja »Plana B« Sloveniji. O tem, kdo vse je okoli nosil non-paper, sicer krožijo različne informacije, ki kažejo, da ne gre zgolj za člane ene politične opcije.

V tem kontekstu se je zgodil vrh o Zahodnem Balkanu, najpomembnejši dogodek v času slovenskega drugega predsedovanja svetu EU. Pričakovanja niso bila visoka. Nemčiji pred tem ni uspelo preprečiti bolgarske blokade Makedonije. Poskušali smo doseči zavezo o datumu širitve, kar je bil zaradi prejudiciranja izpolnjevanja zahtev nedosegljiv cilj, hkrati pa v izjavo vrinjati probleme zapuščine komunizma v regiji, kar je potencialna diagnoza, če bi jo le aplicirali dosledno.

Po dogodku je slovenski diplomat povedal staro rusko šalo, ki gre takole: Novinar vpraša politika, kako komentira razplet, in ta reče: »Odlično.« Nato vpraša naprej: »Ste lahko bolj konkretni?« Politik odgovori: »Zelo slabo je.« In res: dva tedna po vrhu je EU objavila širitvene ocene, v katerih prevladuje besedna zveza »vladavina prava«. Janša je v izmenjavi z zahodnimi politiki glede stanja institucij pri nas na Twitterju uporabil antikolonialni diskurz v slogu enopartijskih režimov. Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino pa je opozoril, da je ta država pred razpadom.