Intervju / »Vračanje tradicionalnih pogledov na svet je pod velikim vplivom katoliške cerkve«

Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica in publicistka. Rodila se je na Reki leta 1949. Na začetku osemdesetih let je bila v prvih vrstah jugoslovanskega feminizma. Njeno kultno delo, Smrtni grehi feminizma (1984), je lani ponatisnila zagrebška založba Fraktura. Kasneje je pisala o vsakdanjem življenju v socializmu, številne od teh knjig, recimo Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali in Kavarna Evropa – življenje po komunizmu, so doživele prevode v številne svetovne jezike. Pisala je o vojnih zločinih v nekdanji Jugoslaviji, o množičnih posilstvih in o njihovih storilcih. Z Dubravko Ugrešić in še tremi pomembnimi hrvaškimi intelektualkami je bila na začetku devetdesetih let izpostavljena hudi nacionalistični medijski gonji in obtožbam, da z nastopi v tujini in kritikami nacionalistične oblasti škoduje ugledu Hrvaške. Dobivala je grozilna pisma, vlomili so v njeno stanovanje. Zapustila je Hrvaško in doma skoraj deset let ni objavljala. Danes živi na Švedskem in v Istri. V zadnjem desetletju je napisala trilogijo del, posvečenih nadarjenim ženskam, ki so ostale v senci genialnih partnerjev – Milevi Einstein, Fridi Kahlo in Dori Maar. Problem staranja in ženskega telesa je obdelala v knjigi Nevidna ženska, ki je pred tremi leti izšla v Zagrebu. Slavenka Drakulić je preživela socializem, postsocializem in lani tudi covid. V Ljubljano je prišla na predstavitev romana Dora in Minotaver, ki je izšel pri založbi Beletrina.

Nazadnje ste bili v Ljubljani na dan, ko je bilo središče mesta ohromljeno zaradi protestov proti zaščitnim ukrepom za preprečevanje širjenja covida, nad mestom je krožil policijski helikopter, ceste so bile zaprte, povsod je bila policija. Kako gledate na takšne ukrepe, ki veljajo v večini evropskih prestolnic, tudi v Zagrebu ste jih imeli? 

Glejte, na ulici so ljudje, ki protestirajo proti cepljenju in se zavzemajo za svobodo. Toda ta svoboda ne sme ogrožati drugih, saj je druga plat svobode prav odgovornost. V Zagrebu smo imeli tak protest na Trgu Bana Jelačića. Zakaj je polarizacija tolikšna, o tem težko govorim, ker resna analiza ni mogoča. Mislim, da so ljudje našli pot, kanal, po katerem izražajo celo vrsto drugih frustracij, osebnih, političnih, razrednih in drugih, ki se sploh ne nanašajo na covid ali pa na svobodo izražanja. Ta fenomen obstaja povsod po svetu.