Krivi bi bili, če bi bili tiho

Vlada je po poletni in še jesenski odločitvi ustavnega sodišča ostala brez pravne podlage za omejitve gibanja in storitev, ki jih je v času epidemije uporabljala doslej. Ukrepe lahko še naprej sprejema in zapoveduje, a pravno gledano nimajo veljave. Morebitne kazni za nespoštovanje ukrepov bi lahko bile prej ko slej pred rednim ali ustavnim sodiščem razveljavljene, saj pomenijo kršitve človekovih pravic. Kako je to mogoče, če pa podobne omejevalne ukrepe oblasti lahko izrekajo drugod po svetu? Ali slovenski ustavni sodniki nagajajo vladi?

Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost 39. člena zakona o nalezljivih boleznih, ki je za današnje razmere, ko na njegovi podlagi omejujejo številne človekove pravice, podnormiran, premalo določen in neustrezen. Tak, kot je zdaj, vladi dovoljuje vse, dokler ta zatrjuje, da varuje zdravje in življenja ljudi.

Ustavna sodnica dr. Katja Šugman Stubbs se je po odločitvi ustavnega sodišča v intervjuju za Mladino odzvala na vladne kritike in stališče, da bi moralo razumno ustavno sodišče podpreti vse vladne odloke, ker so varovali življenje: »Ta argument je izjemno boren in poenostavljen. Tudi če sprejmemo, da so bili vladni odloki o omejitvah gibanja sprejeti v skladu z željo varovanja življenja, so na drugi strani številne pravice, ki so prav tako zelo pomembne. Saj se lahko varuje življenje tudi tako, da se v največji možni meri spoštuje preostale človekove pravice. Če bi to ne držalo, bi bilo dovoljeno vse, samo da se varuje pravica do življenja. Ustava ne izhaja iz tega stališča. Poleg tega je tudi hudo poenostavljanje, če bi za vladne odloke posplošeno trdili, da so varovali življenje. Če bi res varovali življenje, bi moral ves čas veljati popoln lock down. Takoj ko je dopustila delo v proizvodnji, je vlada že tehtala med številnimi vrednotami in pravicami in nikakor ni dala absolutne prednosti varovanju življenja. In vedno se pri tem pozablja, da ne gre zgolj za življenje covidnih bolnikov.«

Tudi dr. Samo Bardutzky, predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, je na začetku septembra za Mladino dejal, da lani spomladi nihče ni pričakoval, da bo sprememba zakona o nalezljivih boleznih prva stvar, ki se je bo vlada lotila – ob tem, ko je bilo treba povečevati zmogljivosti bolnišnic, kupovati maske in podobno: »Človeško je bilo, da se noveliranje zakona za mesec ali dva odloži. Pozneje, od lanskega poletja naprej, po umirjanju epidemije in preletu bojnih letal, pa je bilo vsak dan bolj neznosno, da pristojni nič ne ukrenejo za to, da ob naslednjem valu ali naslednji epidemiji na to ne bomo tako slabo pripravljeni in da bomo državljani lahko uživali določeno pravno varstvo.«

Ustavno sodišče je za vse te odločitve potrebovalo več kot leto dni. Vladi so tako dali na voljo dovolj časa, da področje zakonodaje o nalezljivih boleznih uredi v skladu z demokratičnimi standardi. Poleg tega so zakonodajo na več mestih spoznali za neustavno, niso pa je razveljavili. Vsakič so vladi dali na voljo dodatna dva meseca. Če bi zakonodajo razveljavili, kot so to storila tuja ustavna sodišča, bi bili v očeh vlade še bolj »krivi«. Če bi do pike točno zapovedali spremembo zakonodaje, bi bili »krivi« vpletanja v zakonodajno vejo oblasti.

Od izbruha epidemije je minilo leto in pol. Trditi, da ustavni sodniki nosijo odgovornost za razmah epidemije, je sprevrženo, saj je imela vlada dovolj časa za pripravo zakonskih sprememb. Na tak način izgovorov ne iščejo v drugih evropskih državah, ne glede na politični predznak njihove izvršilne oblasti. Vlade tam praviloma upoštevajo in uzakonijo opozorila ustavnih sodišč.

Res pa je, da bi lahko slovenski ustavni sodniki in sodnice ravnali na način, ki ga je na začetku epidemije predlagal ustavni sodnik dr. Klemen Jaklič: da se z zadevami, povezanimi s covidom, ne bi ukvarjali. Da bi, preprosteje povedano, bili tiho – kot nekateri drugi nadzorni mehanizmi v državi. Po tem pa bi res nosili krivdo: krivdo tistih ustavnih sodišč, ki so se izognila opravljanju svoje funkcije in s tem ljudi pustila same v razmerju do premočne oblasti.