Film / Kralj Richard

zadržan +

Iskanje sreče.

Will Smith je pred leti v filmu V iskanju sreče igral Chrisa Gardnerja, socialnega deklasiranca, ki Rubikovo kocko sestavi v sekundi, a ne dobi priložnosti, zato ostane socialni deklasiranec, ki hodi od vrat do vrat in prodaja težke medicinske aparate. Sinu in sebi hoče zagotoviti blaginjo, varnost, srečo, pa ga povsod le zavračajo.

V Kralju Richardu igra spet socialnega deklasiranca, Richarda Williamsa, honorarnega nočnega čuvaja in amaterskega teniškega trenerja, ki skuša svoji družini – sebi, ženi in petim hčerkam, s katerimi živi v getu (Compton, Los Angeles) – zagotoviti blaginjo, varnost, srečo, zato hodi od vrat do vrat, da bi našel sponzorja za Venus (Saniyya Sidney) in Sereno (Demi Singleton), ki kažeta velik teniški talent, a ga belci v elitnih losangeleških klubih zavračajo. Tenis se jim ne zdi »črnski« šport. Naj igrajo košarko! Potem najde belskega trenerja, Paula Cohena (Tony Goldwyn), ki prevzame njuni povsem očitno genialni hčerki, svojo družino preseli na Florido in najde še boljšega trenerja, slovitega Ricka Maccija (Jon Bernthal), ki njuni hčerki prelevi v teniški boginji, toda to ni film o sestrah Williams, temveč njunem očetu, strogem, odločnem, neizprosnem, fanatičnem »kralju Richardu«, protislovnem, kompliciranem, hektičnem, tako rekoč toksičnem moškem, ki tiranizira, teži in zapeljuje, vrhunskem igralcu, ki ne sleče kratkih teniških hlač, bučnem, gobezdavem, zaletavem hustlerju, ki je nenehno v pogonu, krutem showmanu, ki hoče, da je vse po njegovo, šekspirjanskem Svengaliju, ki hoče vse, gverilskem Machiavelliju, ki hoče uresničiti vseh 78 strani svojega velikega načrta, in ki bi eno hčerko žrtvoval, da bi lahko vsaj druga uspela, pompoznem ekshibicionistu, ki neprestano pritiska na belsko mašinerijo – na trenerje, funkcionarje, organizatorje turnirjev, sodnike, sponzorje, novinarje. Ne, ni svetnik, a če bi bil, ne bi nikoli prebil belskega zvočnega zidu – rasizem bi ga tako kot Chrisa Gardnerja prepustil socialnemu mazohizmu. Škoda le, da je film tako konvencionalen. Tako televizijsko linearen. Revolucije – tako socialne kot športne – niso nikoli konvencionalne. (kino)