Predsednikovi možgani

Kdo je 22. novembra 1963 v Dallasu ustrelil ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja? Uradna verzija pravi, da ga je ustrelil Lee Harvey Oswald, »osamljeni« strelec, ki je bil potem umorjen v živo, v neposrednem prenosu, teorija zarote pa pravi, da je bil Kennedy žrtev zarote, pri kateri so poleg Oswalda – ali brez njega (odvisno od tega, koga vprašate) – sodelovali elementi globoke države (FBI, CIA, Pentagon ipd.), pa tudi kubanski priseljenci, mafija in kar jih je še. To je osnovna teorija zarote.

Obstajajo pa tudi lunatične verzije te teorije zarote. Med njimi že od nekdaj najbolj navdušuje tista, ki pravi, da je Kennedyja ustrelila Jackie, njegova žena. Hej, to se dobro vidi v tistem slovitem filmčku, ki ga je na kraju zločina – na dallaški Dealey Plazi – posnel Abraham Zapruder, pravijo. Šur. Nič manj lunatična ni verzija te teorije zarote, ki pravi, da je Kennedyja ustrelil šofer avtomobila, v katerem so se peljali Kennedy, Jackie in teksaški guverner John Connally. Obrnil se je – in ga ustrelil! Vse je lahko tako enostavno.

A nikar ne mislite, da ne obstajajo še lunatičnejše verzije – nekateri konspirologi recimo trdijo, da je atentat na Kennedyja organiziral sloviti bejzbolist Joe DiMaggio, ker naj bi bil Kennedy naročil umor Marilyn Monroe, njegove nekdanje žene (ki je preveč vedela o Kennedyjevih povezavah z mafijo), drugi pravijo, da so atentat nanj organizirali iluminati, tretji pa zagotavljajo, da ga je ustrelil »mož z dežnikom« (Umbrella Man), ki je stal ob cesti – in ja, ustrelil ga je z dežnikom. Prav res – lunatično.

Toda Donald Trump, veliki konspirolog (Barack Obama se ni rodil v Ameriki, vrhovnega sodnika Antonina Scalio so umorili, podnebne spremembe ne obstajajo, cepivo povzroča avtizem, vetrne turbine povzročajo raka, covid je le gripa, predsedniške volitve leta 2020 so bile ukradene ipd.), ne bi bil Donald Trump, če vseh teh lunatičnih teorij zarote ne bi skušal preseči – med predvolilno kampanjo leta 2016 je trdil, da je bil v atentat na Kennedyja vpleten tudi Rafael Cruz, oče njegovega političnega tekmeca Teda Cruza. »Kaj je delal z Leejem Harveyjem Oswaldom tik pred smrtjo, tik pred streljanjem?« se je čudil Trump. »In nihče ne govori o tem.« O tem verjetno ni nihče govoril zato, ker to ni bilo res. Trump je še kasneje vztrajal, da se je »na naslovnici National Enquirerja videlo, kako Cruz in nori Lee Harvey Oswald skupaj zajtrkujeta.« Na tisti naslovnici ni ne duha ne sluha o kakem zajtrku.

QAnonovci, ki pijejo raztopino vodikovega peroksida in jedo biopelete, da bi pregnali covid, so čakali na veliki trenutek, toda John F. Kennedy Jr. 2. novembra ni vstal od mrtvih.

In ko že mislite, da teh teorij zarote v lunatičnosti preprosto ni mogoče preseči, so za to poskrbeli privrženci QAnona, ki so se zbrali na dallaški Dealey Plazi. Kaj je QAnon, veste: to je teorija zarote, ki pravi, da je Trump tik pred obračunom z liberalnimi elitami, ki furajo pedofilsko-satanistično mrežo. To je osnovna verzija, toda obstajajo tudi še precej lunatičnejše podverzije te osnovne verzije. In prav ti qAnonovski lunatiki so se 2. novembra zbrali na Dealey Plazi. Zakaj 2. novembra? Ker je Michael Brian Protzman, njihov karizmatični, profetski, viralni guru, novi kralj Telegrama (pod vzdevkom »Negative48«), po božje slavljeni in oboževani qAnonski influencer, trosilec bibličnih replik, antisemit (»Judje ne obstajajo ... Ni judovske rase ... Judovsko vodstvo je predstavljal britanski imperij pa rimski imperij, sami kriminalci«), zanikovalec holokavsta in promotor antisemitskega filma Europa: The Last Battle (Judje so ustvarili komunizem, sprožili so obe svetovni vojni, ubogi, nedolžni nacisti so se le branili ipd.), finančni svetovalec (sledilcem priporoča nakup iraških dinarjev in vietnamskih dongov, ker da se približuje »veliko finančno resetiranje«), privrženec gematrije, judovske kabalistične numerologije (na katero je nekoč prisegal Aleister Crowley), izračunal, da se bo natanko 2. novembra letos vrnil John F. Kennedy Jr., ja, Kennedyjev sin, ki naj bi se koalicijsko povezal s Trumpom, »kraljem kraljev«, ter mu leta 2024 pomagal osvojiti Belo hišo in potem zlomiti liberalno pedofilsko-satanistično elito, ki vodi svet in katere voditelje – demokratske politike in hollywoodske zvezdnike – čakata vojaško sodišče in strelski vod. Mar se ni Kennedyjev sin leta 1999 smrtno ponesrečil z letalom? O, ne, ni se – še vedno je živ! Le delal se je, da je mrtev. In zdaj prihaja, da nastavi Trumpa in reši Ameriko. No, malce »treznejši« qAnonovci pravijo, da je resda umrl v tisti nesreči, a da bo vstal od mrtvih – na Dealey Plazi, tam, kjer so umorili njegovega očeta, se razume. Tisti, ki trdijo, da se je mali JFK le delal, da je mrtev, obenem tudi verjamejo, da je prav mali JFK v resnici skrivnostni, vsevedni, vsevidni Q, ki na družabnih omrežjih razkriva skrivnosti o liberalni pedofilsko-satanistični kabali in Trumpovi skrivni vojni proti njej.

QAnonovci, ki pijejo raztopino vodikovega peroksida in jedo biopelete, da bi pregnali covid, so ga čakali, se zaobljubljali Ameriki, mahali z zastavami, na katerih je pisalo WWG1WGA (akronim za Where We Go One We Go All), in oblikovali črko Q, toda John F. Kennedy Jr. 2. novembra ni vstal od mrtvih. Protzmanovo frakcijo QAnona je to potrlo, a nič bolj kot to, da tudi sam JFK – ja, originalni John F. Kennedy, ki je zdaj pri stoštirih – ni vstal od mrtvih. Pričakovali so namreč, da se bo to zgodilo na koncertu Rolling Stonesov, ki se je v Dallasu odvrtel 2. novembra – nekaj ur po njihovem shodu. Ne da jih je to ustavilo. Če od mrtvih ni vstal 2. novembra, bo pa 22. novembra (ha, številke!), na dan svoje smrti. In če ne bo vstal on, bo pa njegov 61-letni sin, JFK Jr.

Sveta kri in sveti gral

Michael Brian Protzman, čigar telegramski kanal ima že več kot 100 tisoč članov ( ja, trans je njegov medij izražanja), ki je svoje privržence na tistem koncertu Rolling Stonesov prepričal, da je Micka Jaggerja skrivaj zamenjal Michael Jackson, Keitha Richardsa JFK Jr., novega bobnarja Steva Jordana pa Prince, in ki Trumpa slavi tako, kot so nacisti slavili Hitlerja (Trump bi moral storiti to, kar je storil Hitler, pravi), je, po mnenju Davida Gilberta (Vice), tudi krščanski revizionist, saj – v slogu Da Vincijeve šifre ali pa Svete krvi in svetega grala – trdi, da je imel Jezus Kristus z Marijo Magdaleno štiri otroke, iz te krvi pa so potem zrasli Kennedyji. In seveda – mračne sile novega svetovnega reda se skušajo zdaj do Kristusove krvi dokopati z rabo PCR-testov. Ha. Vse je povezano. V zgodovini ni slepih ulic, praznih mest, naključij, nesmislov, napak, zmot, nesreč in nepovezanosti. Vse ima smisel. In vse je »logično«: JFK in Jackie sta bila reinkarnaciji Jezusa Kristusa in Marije Magdalene, JFK Jr. je bil reinkarnacija nadangela Mihaela, Donald Trump pa je reinkarnacija Svetega duha. Je lahko človek bolj dezinformiran? Si lahko v laži radikalnejši? Se lahko bolj zlažeš? Toda očitno živimo v času, ko ljudje absurdne in nesmiselne reči verjamejo prav zato, ker so absurdne in nesmiselne. Vlade, politika in javne institucije jim gredo tako na živce, da raje verjamejo nesmislom kot pa »uradnim« zgodbam. Vera v ponovno vstajanje Johnov F. Kennedyjev jih bolj poveže kot politika. Niso več sami. Niso več osamljeni. Niso več izolirani. Končno imajo nekoga, s komer se lahko pogovarjajo. Nekoga, ki se strinja z njimi. Nekoga, ki jih razume. Njihovo življenje ima vendarle smisel. Njihovo življenje je vendarle »special«. Zato ne preseneča, da si – v slogu Trumanovega šova – domišljajo, da so igralci v filmu. »Ti ljudje iščejo neke vrste gotovost. Iščejo nekakšno zagotovilo, da bo vse okej,« pravi Mike Rothschild, avtor knjige Prihaja vihar: kako je QAnon postal gibanje, kult in konspirološka teorija vsega (The Storm is Upon Us: How QAnon Became a Movement, Cult, and Conspiracy Theory of Everything). Ali kot je rekla neka qAnonovka: »Pritegnila me je priložnost, da sem lahko s somišljeniki, kajti vsi privrženci tega gibanja smo izgubili prijatelje. Izgubili smo prijatelje, izgubili smo verodostojnost, izolirani smo, osamljeni, zmerjajo nas, tudi z norci. Nenadoma pa se je pojavila priložnost za druženje z enako mislečimi ljudmi – in to sem hotela početi.« Še malo prej so bili outsiderji – zdaj so sprejeti, del revolucije, del mistične skupnosti. Hočejo verjeti in verovati – kot Fox Mulder v Dosjejih X. Hej, v Dallas so pridrveli z vseh koncev Amerike in zapravili veliko denarja. Tako populisti danes ponovno povezujejo ljudi, ki jih je kapitalizem prehitel, ločil, osamil, odtujil in izoliral, da ne rečem karanteniziral. In tako je nekoč ljudi, ki jih je kapitalizem marginaliziral, deklasiral in izključil, ponovno povezal Hitler. Tu vidimo, kako nastane moč, ki ljudi uroči, potegne za sabo in požre.

Konspirologov protislovja ne motijo. Protislovja – paradoksi, nelogičnosti, iracionalnosti – jim le potrjujejo, da so na pravi poti.

QAnonovci, ki predstavljajo dober vpogled v fašizacijo vsakdanjosti in postresnično prihodnost, so tedne ždeli v Dallasu, živeli komunsko, prepevali, plesali, paradirali v majicah z napisom »Trump-Kennedy«, razmišljali, da bi v Dallasu postavili stalno bazo (novo Belo hišo), izgledali kot apokaliptična sekta in brezpogojno čakali na ponovno vstajenje JFK. Na veliki »prihod«. Toda tudi 22. novembra ni vstal niti Oče niti Sin (kaj šele Michael Jackson in princesa Diana, ki so ju prav tako pričakovali). Prerokba se ni izpolnila. Čudež se ni zgodil. So Protzmana zapustili? So se mu odpovedali? Nekateri, toda ne vsi – mnogi so mu ostali zvesti. Ničesar nočejo zamuditi. Kam pa naj grejo? Če naj parafraziram Rothschilda: naj pridejo domov in rečejo, da so v Dallasu tri tedne čakali na vrnitev obeh mrtvih Kennedyjev, a se nista vrnila? Nehajte. »Ne morejo reči: Oprostite, zmotil sem se! Bolje, da ostanejo tam.« Sploh pa, Dallas je v njihovih očeh več kot uspel – že to, da so se družili, da so izživljali svojo malo kvazifašistično gemeinschaft in da so v živo videli Protzmana, svojega firerja, ki se je en passant razglasil za Johna F. Kennedyja in Jezusa Kristusa, je bil čudež. Fašizacije ljudi in družbe ni brez silovite in sunkovite izgube stika z realnostjo. Ne pozabite – fašizem je bil tudi velika teorija zarote, ki je spletala »viralne« zgodbe o »parazitskih« Judih in »dekadentnih« liberalnih elitah. Pri ekstremnih qAnonovcih vidimo, kako vznikne in nastane fašizem. Kriza, ki jo je ustvaril covid, je ukrojena za fašizacijo, zato ne preseneča, da se pojavljajo mesijanski karizmatiki, ki testirajo, delijo, radikalizirajo in ekstremizirajo množice – in ki obenem tudi kažejo, kako daleč je mogoče, pa ti sledilci še vedno slepo verjamejo in sledijo. Nedavno je Matt Coleman, pobožni evangeljski srfar iz kalifornijske Santa Barbare, svoja otroka odpeljal v Mehiko in ju tam potem brutalno umoril, rekoč, da ga je navdihnil QAnon – ker se je bal, da bosta »zrasla v pošasti«, ju je ubil, s čimer je, kot pravi, »rešil človeštvo«.

Čarobna krogla

Ko so prebivalci Dallasa gledali qAnonovce, so, pravi Steven Monacelli (Rolling Stone), vzdihnili: »Oh, ti ljudje so še bolj nori od tistih prej.« Tisti »od prej« – klasični konspirologi, ki premlevajo in spletajo teorije o atentatu na Kennedyja – so se ravno tedaj zbrali nedaleč stran na letni konferenci o atentatu na Kennedyja (»najtemeljiteje dokumentiranem zločinu v ameriški zgodovini«). Še včeraj so izgledali kot karnevalski lunatiki, nihče jih ni jemal resno, očitali so jim izprane možgane, vsi so se jim posmehovali – danes se jim ne posmehuje nihče več. V primerjavi s qAnonovskimi lunatiki izgledajo kot znanstveniki. Njihove teorije zarote izgledajo kot dejstva. Kot ljudje z izpranimi možgani zdaj izgledajo Protzmanovi qAnonovci. Njihove teorije zarote so tako nore, da se zdijo tradicionalni konspirologi v primerjavi z njimi že kar normalni in verodostojni.

Med tiste »od prej« – med tradicionalne konspirologe – sodi Oliver Stone, ki je pred 30 leti posnel film JFK, mojstrovino fotografije, montaže in kinetičnosti, v kateri je dokazoval, da je bil JFK žrtev masivne, kompleksne, dobro prikrite zarote, zdaj, v dokuju JFK Revisited: Through the Looking Glass, pa skuša v luči dokumentov in dosjejev, ki so jih – tudi zaradi njegovega filma – odprli v zadnjih 30 letih, pokazati, da je imel prav in da to, kar je trdil, ni bilo lunatično. Kongres je tedaj začel preiskavo o atentatu na Kennedyja, pred kongresno komisijo pa je pričal tudi Stone in rekel, da trije od štirih Američanov menijo, da je šlo za »neke vrste zaroto«.

Sedemčlanska Warrenova komisija, ki je preiskovala atentat, je ugotovila, da JFK ni bil žrtev zarote, da ga je ustrelil Lee Harvey Oswald, da so bile 22. novembra na Dealey Plazi izstreljene le tri krogle in da so v šestem nadstropju Teksaškega skladišča šolskih knjig, iz katerega naj bi bil streljal Oswald (kriv onstran utemeljenega dvoma), našli tri tulce. Ker je ena krogla tarčo – ne le Kennedyja, ampak tudi avto! – povsem zgrešila, druga pa je Kennedyja zadela v glavo (in mu je lep kos odstrelila, z delom možganov vred), si je morala komisija izmisliti »čarobno« kroglo (magic bullet), s katero je pojasnila vse tiste številne rane pri Kennedyju in teksaškem guvernerju Johnu Connallyju, ki je v avtu sedel pred njim. Po tej verziji je Kennedyja krogla zadela v hrbet, izstopila na vratu, prebila Connallyjev hrbet in njegova pljuča, razbila dve rebri, izstopila skozi prsi, zadela njegovo zapestje in se odbila v njegovo levo stegno. Ta krogla je torej potovala gor in dol, delala ovinke in salte, povzročila sedem ran – res je bila »čarobna«. In glej, nedotaknjeno je potem neki vzdrževalec našel na nosilih v dallaški bolnišnici Parkland, kamor so prepeljali Kennedyja. Najprej so rekli, da je padla ven, ker so ga oživljali in mu pritiskali na prsni koš, potem pa so to pojasnili s »čarobno« kroglo, ki je delovala kot deus ex machina.

Tako kot je uradna verzija vztrajala, da je vso tisto škodo naredila ena sama krogla, Stone vztraja, da ena sama krogla ni mogla narediti vse tiste škode, da je bilo več krogel, več strelcev (ne pove, koliko naj bi jih bilo in kdo naj bi to sploh bili), in da je ta krogla v Kennedyja priletela od spredaj ter ga zadela v vrat, da torej ni streljal le Oswald. Itak: če je bil Oswald, ameriški Gavrilo Princip, res tako dober strelec, da je Kennedyja dvakrat zadel, enkrat celo v glavo (in tudi ta krogla naj bi bila v resnici priletela od spredaj, ne pa iz Oswaldove smeri, češ da v Kennedyjevi glavi ne bi mogla narediti tako velike vstopne luknje), kako to, da je potem enkrat tako mastno zgrešil, pravi Stone in s tem »dokaže«, da je bilo strelcev več, toda ironično – malce kasneje že veselo »dokazuje«, da Oswalda sploh ni bilo v šestem nadstropju Teksaškega skladišča šolskih knjig, ker da ga dve tajnici, ki sta ob strelih iz četrtega nadstropja stekli po stopnišču navzdol, nista videli, pa bi ga morali. Če ga ni bilo v šestem nadstropju, pomeni, da sploh ni streljal – in če ni streljal, potem ni treba »dokazovati«, da je enkrat zgrešil. A Stone počne natanko to. V isti sapi dokazuje, da je Oswald streljal in da ni streljal. Hkrati verjame dvema nasprotujočima si teorijama zarote.

Za konspirologa so »pravi« eksperti le tisti, ki potrdijo teorijo zarote. Kar vidimo tudi zdaj pri covidskih teorijah zarote.

Je Oswald streljal? Kaj pa tista puška, ki so jo našli v šestem nadstropju – mar ni bila njegova? Mar ni z njo celo poziral? Puško je iz neke športne trgovine naročil po pošti, toda puška, ki so jo našli, ni bila tista, ki jo je naročil po pošti, na njej pa tudi niso našli njegovih prstnih odtisov, pravi Stone – in le zakaj bi atentat delal s puško, ki jo je kupil po pošti in ki bi jo zato zlahka izsledili? Kdo ve, morda ni nujno hotel, da ga ne dobijo – zakaj bi hotel ubiti ameriškega predsednika in ostati anonimen?

Živela protislovja!

Toda brez panike, to je le del konspirološkega sindroma: konspirologi vedno povežejo in kanonizirajo vse teorije zarote, ali natančneje – ko enkrat verjamejo v eno teorijo o atentatu na Kennedyja, verjamejo v vse. V njihovih očeh se ne izključujejo, pa četudi se bijejo. Del konspirološkega sindroma je tudi selektivnost: konspirolog izbira le tiste momente, ki potrjujejo njegovo teorijo zarote. Da pa bi svojo teorijo zarote naredil prepričljivejšo, se sklicuje na »dokaze« in priče, ki so skrivnostno izginili ali pa so jih utišali.

Za začetek, Kongresna komisija za atentate (House Select Committee on Assassinations, alias HSCA), ki so jo ustanovili leta 1976, je v 888-stranskem poročilu Warrenove komisije odkrila številne nekonsistentnosti in sklenila, da so vladne agencije pri preiskavi izkazale različne stopnje kompetentnosti, da preiskava o morebitni zaroti ni bila primerna in da je bil JFK vendarle žrtev zarote, pri kateri pa niso sodelovali FBI, CIA, Tajna služba, organizirane kriminalne združbe, anticastrovske skupine, Kuba in Sovjetska zveza – zakaj ni potem razkrila, kdo je bil morilec? Ker je prišla do »prehudih spoznanj«! Ker je preveč vedela! Zakaj ne vemo, kaj je o atentatu na Kennedyja vedel Pentagon? Ker je uničil Kennedyjev dosje! Dr. George Burkley, ki je bil prisoten v obeh bolnišnicah, v dallaškem Parklandu in marylandski Bethesdi, je o tem, da je imel JFK luknjo v hrbtu, ne pa spredaj, in da vse kaže, »da so pri atentatu sodelovali še drugi poleg Oswalda«, obvestil enega izmed članov Kongresne komisije za atentate – zakaj njegovega pričevanja ni v njenem poročilu? Ker so tega člana komisije dva tedna kasneje nepričakovano zamenjali! Zakaj ga na pričevanje niso poklicali kasneje, ko so preiskavo obudili? Ker je bil že mrtev! Mnogi so tedaj pričali, da niso bile izstreljene le tri krogle – zakaj ni nikjer njihovih pričevanj? Ker so jih odstranili iz dosjejev in poročil! Doktorja, ki sta skušala v Parklandu Kennedyju rešiti življenje, sta sklicala tiskovko, na kateri sta povedala, da ga je krogla zadela v vrat, in to od spredaj – zakaj ni posnetkov te tiskovke? Ker je Tajna služba zaplenila ves material, ki so ga posnele lokalne TV-postaje! Zakaj je eden izmed teh dveh doktorjev pred Warrenovo komisijo pričal, da je tista krogla priletela od zadaj, ne pa od spredaj? Ker so ga prisilili, da je svojo izjavo spremenil! Zakaj ostali zdravniki, bolničarji in medicinske sestre niso povedali, da je bila zadaj na Kennedyjevem vratu velika izstopna rana? Ker jih je Tajna služba prisilila, da so svojo izjavo spremenili! Zakaj na fotkah obdukcije ni videti te velike izstopne rane? Ker so jih namerno posneli tako, da se nič ne vidi! Zakaj pričevanj FBI-jevcev, Jamesa Siberta in Francisa O’Neilla, ki sta bila prisotna med obdukcijo (in ki sta povedala, da je imel JFK veliko luknjo tudi na zadnjem delu lobanje), ni v poročilu Warrenove komisije? Ker ju ni nikoli poklicala! Vojaški fotograf John Stringer, ki je med obdukcijo posnel Kennedyjeve možgane, je ženi rekel, da nekaterih fotografij, ki so v arhivu, ni posnel, da so jih očitno sfrizirali, da tisto v resnici niso Kennedyjevi možgani (kje so predsednikovi možgani?) in da so jih zamenjali z možgani nekoga drugega – zakaj tega ni javno povedal? Ker je bil del vojaškega pogona, ni mogel blebetati! Moral je molčati! Logično. Le katerega konspirologa to ne bi prepričalo?

Del konspirološkega sindroma pa so tudi »pravi« eksperti. Recimo: Kennedyjevo truplo so iz Parklanda prepeljali v Bethesdo, vojaško bolnišnico, kjer so opravili obdukcijo, toda kot pravijo Stone in njegovi eksperti, niso poklicali »nobenega civilnega forenzičnega patologa«, vojaška patologa, dr. Humes in dr. Boswella, pa »nista v svoji celotni karieri opravila niti ene same obdukcije strelne rane« (če seveda verjamete). Poklicali so še tretjega patologa, dr. Fincka, toda Humes in Boswell sta obdukcijo začela, še preden je prišel, a tudi on »že dve leti ni opravil nobene obdukcije«. Ne, Humes, Boswell in Finck niso bili »pravi« eksperti. In zakaj ne? Ker niso potrdili teorije zarote. Za konspirologa so »pravi« eksperti le tisti, ki potrdijo teorijo zarote. Kar vidimo tudi zdaj pri covidskih teorijah zarote: proticepilci verjamejo le zdravnikom, ki pravijo, da covid ne obstaja in da je cepivo le past, magari orožje za množično uničevanje – ali pa množično nadzorovanje.

A kot rečeno: konspirologov protislovja ne motijo. Au contraire: protislovja – paradoksi, nelogičnosti, iracionalnosti – le potrjujejo, da so na pravi poti. Recimo: Stone nam da vedeti, da Humes, Boswell in Finck niso bili »pravi« eksperti, toda obenem obžaluje, da so zapiski dr. Fincka skrivnostno izginili. Podton je na dlani: izginili so zato, ker so potrjevali, da je krogla priletela od spredaj, ne pa od zadaj. Kako – če pa je bil dr. Finck lažni ekspert? Kaj če so njegovi zapiski o obdukciji potrjevali uradno verzijo? Tudi moji zapiski o Jurskem parku so izginili. Ali sem ga sploh videl? Ali sploh obstaja?

Konspirologi vedno povežejo in kanonizirajo vse teorije zarote, ali natančneje – ko enkrat verjamejo v eno teorijo o atentatu na Kennedyja, verjamejo v vse.

No, dr. Humes je svoje zapiske o obdukciji uničil kar sam. Menda so bili zapackani s Kennedyjevo krvjo, pa ni hotel, da bi postali »del morbidne radovednosti«. QAnonovci bi ob tej krvi orgazmirali, sile »novega svetovnega reda« pa tudi – in ja, če bi se dokopale do njegove krvi, bi bilo PCR-testov v trenutku konec. Ne bi bili več potrebni.

Doba Antikrista

»Teorije zarote so zdaj dejstva zarote,« pravi Stone, vedno atraktivni kralj konspirološke arheologije, forenzike, obsedenosti in paranoje, ki na koncu – po dolgem dokazovanju, da je bil Oswald provocateur, poln prstnih odtisov tajnih obveščevalnih služb, da je agitiral s Kubanci, ki so bili »motivirani za atentat na Kennedyja«, da je »te skupine podpirala vlada«, da je delal za CIO in FBI, ki sta vedela vse o njem (celo pošto njegove mame so brali!), da sta oba skušala po atentatu panično prikriti povezave z njim in da je Tajna služba že pred atentatom na Kennedyja v Chicagu in Tampi preprečila atentata na Kennedyja, ki bi se odvrtela po istem vzorcu kot tisti 22. novembra (o tem ničesar ne vemo, ker je Tajna služba leta 1995 uničila svoje dosjeje) – pove, zakaj je moral umreti JFK. Zakaj? Ker je načrtoval brezpogojni umik iz Vietnama, obisk komunistične Indonezije, demokracijo v Kongu, uravnoteženo politiko na Bližnjem vzhodu, normalizacijo odnosov s Kubo, detant s Sovjetsko zvezo ter razbitje in obglavitev CIE, ki mu je o vsem lagala (o vojaškem puču v Franciji, atentatu na premiera Demokratične republike Kongo Patricea Lumumbo, smrti generalnega sekretarja Združenih narodov Daga Hammarskjölda, tajni operaciji »Northwoods«, s katero bi sfabricirali »razlog« za invazijo na Kubo).

Ali kot v filmu JFK pravi Kevin Costner: »Nisem vedel, da je bil Kennedy tako nevaren za establišment.« Ja, Kennedyja je ubila globoka država – ista globoka država, ki je »zrušila« Trumpa. Zato trumpovci – qAnanovci – čakajo na vrnitev Kennedyjev.

Stone pa ne pušča nobenega dvoma: JFK – sodobni kralj Arthur – je hotel Ameriko in svet preleviti v raj, ognjemet sreče, sloge, sodelovanja in blaginje. Ko so ga ubili (in ni dežele, ki bi večkrat videla razstrelitev predsednikovih možganov!), je bilo sanj konec. Mitskega raja tudi. Družba je razpadla. Amerika se je – podobno kot v Kingovem romanu 11/22/63 – potopila v večni mrak. In cinizem. In večne vojne. In kri. Nič ni bilo več tako kot prej. Kot pravi Bob Dylan v Murder Most Foul, konspirološkem eposu o atentatu na Kennedyja, ki ga je izdal ob izbruhu covida: »Na dan, ko so ga ubili, mi je nekdo rekel – Fant, začenja se doba Antikrista.« Demokracija je sprhnela. Doba progresivne politike je zamrla. Nacijo je raztrgalo. Naser je padel v depresijo, Hruščov je komaj zadrževal solze, Castro pa je rekel: »Zdaj se bo vse spremenilo.« Stone v Kennedyju vidi tragičnega junaka, mitsko bitje, mesijo, silo dobrega, borca proti zlu. Njegove smrti ne more preboleti. In ko se žalostno sprehaja po Dealey Plazi, je jasno, da še vedno žaluje. Zato tudi lažje razumete, zakaj Stone tako strastno in vztrajno verjame v teorijo zarote – Kennedy je bil tako velik, mogočen in kompleksen, da je bil lahko žrtev le največje, najmogočnejše in najkompleksnejše zarote. Njegovo smrt lahko pojasni le perfektna zgodba, zgodba vseh zgodb. Kennedy je bil prevelik, da bi bila mogoča le ena verzija njegove smrti.

Ne, Stone se ne more sprijazniti s tem, da bi lahko en človek – človek, kot je bil Lee Harvey Oswald – tako spremenil zgodovino, kakor se tudi – podobno kot Dylan – ne more sprijazniti s tem, da lahko človek, kot je JFK, umre brez razloga. Zato je pripravljen celo verjeti, da je mogoče iz tega, da je CIA lagala, da je FBI panično prikrival svoje povezave z Oswaldom in da je Tajna služba uničila dosjeje, sklepati, da Kennedyja ni ustrelil Oswald. Ko so kamere Oswalda ujele na tistem hodniku, je vpil, da je le žrtveno jagnje in da o vsem tem ničesar ne ve – in Stone mu verjame. Zakaj mu verjame? Ker deluje izredno skulirano. In racionalno. In samozavestno. Ker deluje kot profi, ki je ugotovil, da so ga namočili. Kar naj bi dokazovalo, da ni bil lone nut – samotni norec. Kaj pa če je to, kar vidimo na tistem hodniku, samozavest nekoga, ki je ameriškemu predsedniku razstrelil možgane? Še vedno jih iščejo.