»Pandemija je v meni zbudila sovraštvo do avtoritet in absolutno mržnjo policije«

Zgodovinarka Manca G. Renko v posebni številki Mladine MISLITI EPIDEMIJO o tem, da si čedalje težje zamišlja prihodnost in da ji je ostalo malo upanja

Zgodovina se v javnosti najpogosteje pojavi tedaj, ko bi jo radi v kriznih časih uporabili za tolmačenje sedanjosti ali celo napovedovanje prihodnosti. In čeprav je do naših stisk in dilem v najboljšem primeru ravnodušna, skušamo iz nje iztisniti preživetvene strategije, duhovite primerjave in moralistična svarila, je poudarila zgodovinarka Manca G. Renko v posebni številki Mladine MISLITI EPIDEMIJO. "Nič drugače ni bilo pri izbruhu epidemije covid-19, pri čemer so internet najprej preplavili članki o epidemijah, ki jih je človeštvo doslej že spoznalo, nato pa so se razširili na tolmačenje kriznih časov, sploh na primerjave z največjima katastrofama, ki sta se zapisali v zavest Evropejcev in Evropejk: prvo in drugo svetovno vojno."

"A tudi druge, manjše krize se nikoli niso končale. 11. september 2001 ni le začasno spremenil naših načinov potovanja, ampak nanje vpliva še danes, pri čemer je nekaterim ljudem zaradi rase, veroizpovedi ali pa morda samo »napačno« zvenečega imena potovanja otežil še mnogo bolj kot drugim. Epidemija je delni nadzor gibanja spremenila v popolni nadzor – ne samo gibanja, ampak tudi teles. Meje, za katere nas je ideologija Evropske unije leta prepričevala, da so (ali pa vsaj postajajo) le formalnost, po kateri se orientirajo le še birokrati, so se vzpostavile veliko hitreje in trdneje, kot so se razkrajale," je zapisala Renko.

"Če kaj, je pandemija v meni zbudila sovraštvo do avtoritet in absolutno mržnjo policije. Če sem bila prej vsem oblikam represije zmerno nenaklonjena, sem danes ob pogledu nanje besna. Za zdaj še nimam dovolj uvida v lastno življenje, da bi lahko razumela, ali je to posledica intimne izkušnje zaprtosti, ujetosti in večmesečnega skrivanja ali pa politični odziv na represijo, ki državo obvladuje zadnji dve leti. Morda je kombinacija obojega ali nekaj tretjega. Vem le, da se počutim drugače, kot sem se včasih," poudari Renko.

"Nobena od kriz, ne po prvi in ne po drugi svetovni vojni, se nikoli ni končala, ljudje nikoli niso dočakali vrnitve k tistemu, kar je bilo na silo prekinjeno, ampak so začeli živeti drugače."

Manca G. Renko,
zgodovinarka

"Opažam tudi, da si čedalje težje zamišljam prihodnost; ostalo mi je malo upanja. Tudi če ob čem začutim možnost prihodnjega veselja, se raje ne veselim. Preveč prihodnjih načrtov je odpadlo in preveč veselja se je spremenilo v razočaranje, da bi še tvegala upanje. Slabše prenašam socialne stike. Izgubila sem kondicijo za druženje in v prvih mesecih po ponovnem odprtju javnega življenja sem se domov vračala tesnobna, čeprav prej nikjer nisem bila rajši kot med ljudmi," je še zapisala Renko.

Več preberite v novi posebni številki MLADINA ALTERNATIVE: MISLITI EPIDEMIJO, ki je že na voljo na vseh prodajnih mestih in v naši spletni trgovini.